Petkov večerni ogled outdoor filmov v Mežici mi je bil primerna inspiracija, da sem se v soboto zjutraj pridružil Greganu na ski turi, Niku pa, da me je opremil s svojo GoPro kamero. »Pa da boš posnel vse kar bo lepega in zanimivega!« je še zavpil za mano, ko sem hitel skozi vrata. In nekaj je bilo tega. Z Luž v lepem vremenu, skozi gozd, pa višje preko snežnih poljan z v sneg okovanimi osamelci in do vršnih grebenov, kjer naju je veter pospremil do Kordeževega sedla in vstopa v žleb Trebnik. Tam pa se je dogajalo. Najprej trd sneg, pa kloža, ki jo je prerezal Grega in ga je potegnila na rit, da je že držal ročico napihljive vreče v nahrbtniku, a še preden jo je potegnil, se je nekako pobral in zapeljal iz območja plazu, ki je pometel pobočje proti dolini … Ko sva v položnem pobočju med prvim, tukaj še redkim drevjem vijugala in je sneg pokal v velikih zaplatah, ki bi, če bi bilo le malo bolj strmo gotovo spet začele drseti, sem si priznal, da je imel Grega pred nekaj urami kar prav. Ko sva v sončku, obdana z idiličnim pršičem na drugi strani Pece napenjala kože na smuči, je godrnjal, da bi bil že čas, da si nabavim nahrbtnik s napihljivim balonom, pa da lopato bi tudi lahko sabo nosil … Porogljivo, v šali, sem se opravičeval, da me je Katja rajši visoko življenjsko zavarovala, lopate pa da direktorji tako ali tako ne znamo uporabljati …
Iz posnetega je Nik nekaj naredil in se lahko vidi tukaj:

Prva uradna zimska tura tečajnikov KOTOVO SEDLO 5, 4, 3, 2, 1… … srečnega pa zdrav’ga! Vojska je morala posredovati …