Za sedmimi gorami in sedmimi vodami, med Švico in Italijo, med St.Moritzom in Lago di Como leži Gruppo di Cengalo e Badille.
Granit je tu svetel, skoraj bel, morda čisto malo zlat.
S Primožem sva tu nabirala glavnino svojih alpinističnih izkušenj, letos pa smo šli vsi trije. Z vlakom iz Pliberka, za en teden na koči Omio in Gianetti. Bili smo planšarji, planinci, pastirji svizcev, igralci Activityja in frizbija, gradniki snežakov in peščenih gradov, vremenarji in plezalci.
Načrt je treba imet, tudi če ga potem spremenimo, je nekoč nekdo modroval.
Prvi dan plezamo v Sfingi (v ozadju).
Kompaktne napolitanke.
Mladič se še ni čisto naučil iskat stopov, kar mu precej olajša napredovanje v granitu.
Razgled na Badillo in Cengalo z vrha Fiorellijevega raza.
Rifugio Omio, kjer smo spali prva dva dni.
Dopolnilne alpinistične dejavnosti nad kočo Gianetti.
Plezanje v Levjem stebru.
Težavnost smeri se mi je v teh krajih zdela zmeraj sila težko določljiva. Nekako v smislu, kdo si še upa verjet, da bo držalo.
Na vrhu Torre Leone.
Koča Gianetti te hitro začara v neke druge čase.
Večer po dnevu slabega vremena. Nauk: 12 deževnih ur je veliko daljših kot 12 sončnih ur.
Potem pa še zadnja smer v Starem zobu (Dente della Vechhia).
Tudi tu smo plezali Fiorellijev raz.
Poslavljamo se pa že od nekdaj težko…
Komentarji