Dan državnosti, dela prost dan, se da počastiti tudi delovno in v hribih. Če se vrnemo samo v čas pred prvo svetovno vojno in v čas med obema vojnama, vidimo, da se je boj za ozemlje odvijal tudi v gorah. Strateško zanimivo okolje, ki ima tudi simboličen pomen, je bilo vedno na udaru, predvsem Triglav so si lastili kar vsi povprek. Na srečo je župnik zaključil zgodbo s klicajem na koncu, a boj se je nadaljeval še naprej, in to na različne načine (njihova koča-naša koča, njihova smer-naša smer …). Še vedno se, vendar zdaj v nasprotni smeri – primernejšega izraza ta trenutek ne morem izbrskati iz svoje skromne zbirke, ki jo imenujem besedni zaklad, to pa zato, ker izgubljamo besede in vedno pogosteje uporabljamo tuje, kar seveda vpliva tudi na nas ‘ta stare’. Zdi se, da namreč tudi za poimenovanja prvenstvenih smeri, ne le za vsakodnevno komunikacijo, vedno bolj uporabljamo tujke.

Brez tega dodatka o izgubljanju identitete, ki se kaže z nespoštovanjem maternega jezika, ki se ga vedno več ljudi očitno sramuje, smo dnevu primerno teoretično začeli zadnje vaje v alpinistični šoli. V Hudičevem grabnu pod Prisojnikom je kljub vročini še dovolj snega, da smo z ledeniško tehniko lahko opravili kar tam, za dvodnevni tabor na kakem ledeniku nam je namreč žal zmanjkalo prostih koncev tedna.

Na ‘ledeniku’

S tem je letošnja alpinistična šola zares zaključena, naš klub pa uradno bogatejši za deset mlajših pripravnikov. Kaj pa zdaj? Plezati je treba, nabirati izkušnje in to, kar nam dajejo hribi, prenašati v vsakdanje življenje; tja hodimo, ker nam dajejo nekaj dobrega, torej …

Moj (in Petrin) pomočnik Aljaž

Drage mlajše pripravnice in pripravniki, dobrodošli in srečno! 

Marta Krejan Čokl, vodja alp. šole 2018/19