Pomlad je že dodobra pomolila svoj nos v dolino, hribov pa tudi ni pustila pri miru. Ker bodo vrhovi kaj kmalu izgubili svoj beli sijaj, smo se željni snega odločili, da izkoristimo preostalo belo odejo. Tako sta se Domen in Boris odločila, da skočita na turno smuko v Vajnež, s seboj pa sta vzela tudi Janeza in mojo malenkost. Tako sem odkljukala še en prvič: prvič na turnih smučeh.

Snega je na začetku poti res bilo bolj malo, na srečo pa razmeroma kopna pot ni trajala dolgo. Iz Medvedjega dola smo se v četici vili med drevesi in z užitkom pogledovali proti vrhu, kamor smo bili namenjeni. Sneg je bil zaradi toplega sonca že precej zmehčan, zaradi česar je bila hoja nekoliko zahtevnejša.

Pot je proti vrhu postajala vse bolj strma in vse bolj zasnežena. Bolj izkušeni so po takšnem terenu seveda pot nadaljevali s smučmi, medtem ko smo se manj izkušeni modro odločili, da pustimo smuči pod strmino. Le še nekaj metrov nas je ločilo do vrha, kjer nas je pričakal čudovit in že skoraj kičast razgled, ki je razkril Blejsko jezero in bližnje zasnežene vrhove.

Če greš gor, moraš tudi dol. In moram priznati, da me je malenkost zaskrbelo, ko sem s smučmi na nogah pogledala v dolino. Še sreča, da sta bila ob meni Boris in Domen z dosti znanja, da sta z menoj delila modrosti turnega smučanja: če padeš, je važno, da tudi vstaneš. Upoštevajoč njuno zlato pravilo, sem se prvih nekaj metrov bolj kot ne dokaj uspešno pobirala, potem pa končno ugotovila, kako je treba narediti zavoj, ne da bi ob tem pristala na riti.

Ko človek enkrat pogrunta, kako in kaj je treba, tudi pot navzdol postane užitek. Vijuganje pod toplim soncem je bilo čudovito. Sledil je samo še spust do avta, kjer smo zasluženo posrkali vsak svoj nagradni napitek in odbrzeli proti domu.