Pesniki so bili od nekdaj vse prepogosto razumljeni narobe. Njihove pesmi tudi. Mnogo interpretacij, ki (se) jih učimo v šolah, je kajpada plod domišljije samooklicanih teoretov in poznavalcev vezane besede. Kaj pa so naši veliki možje, mojstri poezije v resnici želeli povedati, je bogsigavedi kolikokrat izgubljeno med vrsticami razprav, traktatov in doktorskih disertacij. Možje? Da! Saj če je ženska napisala sonet, potem ga pač ni bilo težko napisati. Ali pa se naenkrat ni več imenoval sonet. Pesnica se je nekoč pač morala zagovarjati kakor Tavčarjeva Agata. Kot še katera druga predstavnica kake cenjene dejavnosti …
No, če ste brali mojo prejšnjo objavo, veste, da popravljam zgodovinsko krivico, ki je po novem krivec. In da moja tokratna umetniška stvaritev, laški omejenec, ne bo napačno interpretirana v kakšni disertaciji mladega doktorja, doktorice jo ziher razumejo, je (doktorski disertaciji primerno – pesem se bo zagotovo kmalu znašla na seznamu doktorske literature) dodanih nekaj opomb.
Od nekdaj lepe so gore slovele …
Kozice pod Divjo kozo
Gozdna
Od nekdaj alpinistke so pogumne slovele,
a bolj gajstne od Slovenke bilo ni nobene.
Korajža ženskega je spola, veli muzej planinski,1
naj bo tako – organiziramo tabor zgodovinski.2
Za tak tabor treba zbrati je cvet,
zato se nas hitro najde gajstnih deset.
Če zaradi vremena plezarije ne bi premaknili,
bi se oskrbniki v koči dvajsetih veselili.
Vso pot do koče Corsi ‘dež smo klicale’,
ta res ni bila težka, robo so žičnice peljale.
Prijazni oskrbniki zaslužijo čisto petico,
kar lahko delite tudi kot novico.3
Večerja obilna, čez pa srk piva,
po tretjem postane italijanščina razumljiva.4
Ženska družba je glasna vsaka,
naša je prestrašila dva italijanska junaka.5
Pet navez se v soboto v stene požene,
Divja koza povabi Majo in mene.
Verjeli sva, da bova lezli dobro štirico,
a bila je težja, pazi, prasico!6
Ko sva proti večeru vzeli mero petici,7
so bili prvič koristni moški – hvala, možici!
V temi sva zmogli še potko zavito,
v koči je teknil gorski mohito.8
Biti v hribih vedno je sladko,
a čas dela svoje, v nedeljo sva zlezli eno kratko.9
Ali bo tabor res zgodovinski, ne vem,
lahko pa za konec vam tole povem:
lahko bi napisala še daljši sonet,
a raje zaključim: se kmalu vidimo spet!
1 Slovenski planinski muzej je septembra 2018 organiziral razstavo Korajža je ženskega spola, posvečeno slovenskim alpinistkam.
2 Ženski alpinistični tabor v Zahodnih Julijcih se je zapisal v zgodovino že zato, ker je bil ženski.
3 Kljub vsemu se bode menjala tako koča kot oskrbniki. Menda že letos. Ampak zagotovo bo tudi nova koča odlična, oskrbniki pa taki, da se že zaradi njih človek rad vrne pod streho koče Corsi.
4 Govorimo o srkih piva, ne o steklenicah. Alpinistke smo tabor vzele resno in nismo zlorabljale alkoholnih pijač.
5 Plezalca sta jasno izrazila strah, da se bo katera od naših navez podala v ‘njuno’ smer.
6 Smer vsak prepleza malo po svoje, zelo veliko je slepih razpok, orientacija ni ravno lahka, od konca smeri do vrha gore je še kar nekaj raztežajev solo poplezavnja, sestop je bilo težko najti in je precej divji … Vulgarni izraz je uporabljen le zaradi zvočnega učinka verza in rime, zahtev tovrstne pesniške oblike in umetniške svobode, avtorica v resnici NE razmišlja o tej smeri na tak način. V resnici je bila obema plezalkama zelo zelo všeč in uživali sta v ta pravi turi. Glej slike.
7 V smeri, za katero je avtorica hvaležna in nikakor ni naduta, kakor je moč razbrati iz prej napisanega (glej prejšnjo opombo), sta plezalki naleteli na detajle, ocenjene s V. Mojca, ki je smer preplezala pred tednom dni, ima podobno izkušnjo.
8 Obiskovalci koče smo v resnici dobili odličen mojito, ki ga je pripravilo osebje.
9 Nedeljska smer je bila res kratka šestica, vendar se je zaradi zataknjene vrvi pri spustu tura podaljšala za eno uro.
Glej opombo št. 6.
V gorah nad kočo Corsi smo pod okriljem Komisije za alpinizem, Planinske zveze Slovenije, plezale Barbara Bajcer, Maja Šuštar, Nastja Davidova, Marija Jeglič, Sara Jaklič, Katarina Rogelj, Metka Križič, Eva Dolenc, Miranda Ortar in Marta Krejan Čokl. Vodje tabora: Maja, Marija in Nastja
Preplezale smo:
29. 9. 2018
Nastja in Miranda: peš na Špik nad Špranjo 2352 m
Sara in Katarina: Beljaška špica, navrtane: Pantera nera – 6c, 110 m, Viktoria – 6b, 110 m, Piussicheno – 6b+, 90 m
Barbara in Metka: Mala Lojtrca: Bulfoni-D’Eredita (IV+/III, 250 m), Ive-Piemontese (IV/III, 250 m)
Maja in Marta: Divja koza (Cima di Riofreddo): Veronica bonarota o via Bauer, III-IV+, ponekod V, 550 m
Eva in Marija: Innominata: Via Donda – Rossi – Steffe, VI-/III-IV, 450 m
Via Fai bei sogni, 6b+, 530 m
30. 9. 2018
Barbara, Metka in Katarina: Innominata: Via Donda – Rossi – Steffe, III-IV, 450 m
Nastja in Marija: Bele vode. Trbiška Krniška špica 2368 m: Via col Medico! IV, 440 m
Maja in Marta: Beljaška špica (Ago di Villaco): Piussi- Bulfon (varianta), VI/III-IV, 120 m
Eva in Sara: Mala Lojtrca (Cimma piccola della scala): Via Picilli-Rossi, VI+/V (semialpin), 250 m, poskus
Del kozjega omizja
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Foto: Maja, Nastja, Barbara, Miranda, Marta
Komentarji