[singlepic id=2705 w=320 h=240 float=left]Tudi zaradi dolgega dostopa so smeri v Veliki Raduhi manj plezane kot tiste v Mali in Srednji Raduhi. Ravno dostop in višina stene, ki tam doseže 400m daje vzponom pridih resnosti. V letih 1987 in 1988 sva z Mihijem večkrat obiskala ta, od množic odmaknjen del ostenja naše gore. Nastale so smeri Rdečelaska, Turbo Katja in Božična, ki sva jo plezala dva dni in v mrzlem zimskem bivaku visoko v steni, globoko pod sabo poslušala zvonove,  kako so vabili k polnočnicam v Solčavi. Že zavoljo lepih spominov sem se nadvse razveselil Greganovega povabila. Pa še Matej bo zraven. Boljših soplezalcev in prijetnejše družbe si ne bi mogel zaželeti. Oblečeni v zelene jakne smo bili pravi green team.

[singlepic id=2702 w=320 h=240 float=right]In tako smo v soboto, v mrzlem in vetrovnem vremenu opravili 1. ZP PAJKA, ki ima v vodničku oceno IV+,Ao/III-IV, zgornji del I-II, 405m. Ker je sedaj nadvse moderen dry tooling ocena iz vodnička ne pove ravno veliko. Grega pravi, da bi težji del smeri zaslužil oceno M6. Jaz sam sicer ne vem kaj to pomeni. Ali pač! To pomeni, da v nerodni zajedi, kjer si le težko zataknil cepine, z nogami na monolitni, gladki skali nisi našel pametne opore… V lažjih delih pa je obilo zmrzjene trave omogočilo krasno vrtnarjenje z lednim orodjem. Verjetno precej bolje kot v letnih razmerah, brez orodja.

Tudi zaključek ture je bil lep. Pri Bukovniku smo nadoknadili izgubljene beljakovine z pravimi domačimi mesnimi dobrotami. Tudi del dehidracije smo nadoknadili!

[nggallery id=116]