Težko pričakovani prvi marec se je prevesil v večer in tečajnikom ter naši Marti ni preostalo drugega, kakor da si pod zvezdnatim nebom oprtamo vsak po dva nahrbtnika (Skromnost očitno zaenkrat še ni naša vrlina.), v roke poleg ostalega vzamemo obvezno opremo, ki sodi k pustovanju (obroče za čmrlja in čebelo), in peš odrinemo proti Grohatu pod Raduho.
Pripravljene na pot.
K obvezni alpinistično-pustni opremi je tokrat sodilo še nekaj: velik ‘Ajmar’ s flancati (Ja, Ajmar z veliko začetnico!), ki nam ga je pripravila bica Milena. Očitno jo je zaskrbelo, da bi bil njen podmladek daleč pod goro in oddaljen od civilizacije lačen. Bica Milena, brez skrbi, zahvaljujoč se vašemu sladkemu priboljšku ni bil lačen nihče.
Ko je skupinica nadebudnih in morebiti bodočih alpinistk in alpinistov prišla do koče, smo morali najprej poskrbeti za polno mizo okrepčil in polno dozo smeha ter šal. Ugotovili smo tudi, da nismo samo potencialni alpinisti, pač pa bi lahko bili nekateri med nami tudi nasledniki Krištofa Kolumba (On je odkril Ameriko, Brigita, Blaž in Nataša pa kraj Svinskokač.).
Večerno druženje.
Prvi večer je torej minil v sproščenem vzdušju. Naslednje jutro so pod Raduho prispeli tudi ostali tečajniki in inštruktorji. Sledilo je resno delo. Okoli koče so inštruktorji organizirali pet postaj, tečajniki pa smo se razdelili v pare. Tako sta nas Boris in Samo učila, kako se v snegu izdelujejo sidrišča in kakšno je ustrezno gibanje naveze, Edi in Anza sta pokazala, kako naj v primeru nesreče z žolno iščemo zasutega s snegom, kako sondiramo in kako ga izkopljemo izpod snega. Marta in Domen sta bila zadolžena za prikaz presojanja stabilnosti snežne odeje.
Na tretji postaji smo zahvaljujoč Fižoli spoznavali načine pravilne hoje z derezami. Poleg tega smo imeli možnost ustavljanja s cepini, in sicer v različnih položajih padca.
Spremljanje izdelave sidrišč v snegu.
Jan in Vinko sta ponazorila in spremljala izdelavo sidrišč za spust v snegu.
Od jutra pa vse do poznega popoldneva, ko smo končali z izvajanjem, nas je spremljalo toplo sonce. Pogled na zasnežen vrh Raduhe pa je vzbujal skomine po nedeljskem plezanju.
Kljub rahli utrujenosti smo imeli dovolj energije za to, da pustna sobota ni minila brez pustnega šemljenja. Seveda so morale biti maske vsaj nekoliko v znamenju hribovcev: naš pustno-hribovski zaščitni znak so v sobotnem večeru postali rdeče-beli srčki na ličkih (Pa naj povem, da smo prepričali skoraj vse, tudi tiste, ki jih risanje po koži najbolj moti.).
Ker prazna vreča pač ne stoji pokonci, nas je po napornem dnevu v koči čakala slastna večerja, ki smo jo hitro ‘zmazali’. Siti in spočiti smo lahko nadaljevali v bolj uradnem slogu, saj je Marta predala informacije o analizi tekočega dne.
Čudovit dan v objemu gora se je iztekal in nekoliko zgodnejša ura jutranjega nedeljskega odhoda nas je napodila v postelje, kjer smo drnjohali do zgodnjega jutra, ko nas je pozdravilo sonce, ki se je trudilo posijati izza meglic. Pred zajtrkom smo se pripravili na dan v gorah, ki nas je čakal. Tečajniki smo se razdelili v naveze po dva, pri čemer je potrebno omeniti, da je vsako navezo spremljal inštruktor.
S polnimi trebuhi in radostjo ter nasmehi na obrazu smo krenili proti Raduhi. Preden smo naveze odšle vsaka svojo smer, smo skupaj preverili še stabilnost snežne odeje.
Preverjanje stabilnosti snežne odeje.
Inštruktorji, ki so spremljali posamezne naveze, so se predhodno odločili, katero grapo bo naveza prehodila. Tako se je skupinica, v kateri je bil Domen blažen med ženami (Spremljale smo ga Marta, Metka, Brigita, Nataša in Petra.), odpravila v smeri Dvomljivke. Pogled navzgor je razkrival jasno nebo, ki se je bohotilo nad Raduho. Metka, Brigita, Nataša in Petra smo pod bujnim očesom Domna in Marte izdelovale sidrišča v skalah in sidrišča v snegu. Zasnežene strmine smo premagovali počasi, vztrajno ter predvsem previdno.
Sicer pa je bil končni rezultat trodnevnega tabora predvsem še večje navdušenje nad zimskimi vzponi in plezanjem.
Glede na zadovoljstvo, ki se je po produktivni nedelji risalo na obrazih tečajnikov, bi rekla, da bo morebiti nekoč nekdaj v naši majhni, a povezani skupinici, nekdo le postal alpinistka oziroma alpinist.
Ob odhodu.
Olga, Blaž, Metka, Uroš, Mateja, Matic, Janez, Brigita, Nataša in Petra
Avtor: Petra
Foto: Domen, Brigita, Nataša, Marta, Anza
Veseli smo, da sta se nam pridružila še Štornikov Andrej in naš Super Franc (Tertinek), ki je v soboto obnovil znanje, v nedeljo, po bivakiranju, pa opravil trening za aljaško odpravo.