Še en prijeten sredin popoldan preživet v nedrjih moje najljubše gore. V predelu kamor zahajajo le redki in najde(m/j)o divje živali svoj mir.
Prvotni načrt je bil plezati Samo-jamo, a je bilo še vse razmočeno od ponedeljkovega nočnega neurja s točo in močnim nalivom. Je rekel Vilko, da kaj takega še ni doživel, pa je že dolgo na svetu.
Zato smo do votline, namesto po mokrem kaminu, naredili obvoz po Benu. Prav tako smo izstopili po njem in na vrh Laneža.
Večerni sestop po grebenu Hojnikove poti s pogledom na pastelne barve zahajajočega sonca za Olševo: “Ti matr, kok je šəto ləpo!”
Komentarji