Že kar nekaj časa jo gledam, to več kot očitno zajedo v Raduhi. Tokrat, v soboto 21.3 pa smeri niso gledale samo moje oči, ampak sem jo končno lahko tudi fizično preplezala.
Zgodaj zjutraj sva se z soplezalcem odpravila na teren, seveda, letošnja zima še ni ponudila tako rečenih “razmer, za prste obliznit”. Kar hitro je sledilo gaženje do kolen do samega vstopa v smer. Se pravi od GRS koče dalje. Ampak Korošči se ne damo tako zlahka, z polno optimizma sma nadaljeva to pot, ob kateri so naju obdajali sivi oblaki, ledeno mrzel veter do kosti in pa nekaj belih snežink. To je tisto, zaradi česar je alpinizem tako poseben. V lepem vremenu ima gora čisto drugačno vzdušje, posledično tudi mi. Na ta dan, nama je pokazala z kakšnega testa zna res biti. Vprašanje je le, ali sma bila na to pripravljena tudi midva.
Sledil je vstop v smer, Nejc je potegnil prvi cug. Razmere so se nekoliko izboljšale saj je bilo pobočje nekoliko strmejše. Ko sem prišla do njega, sem pogledala v nebo in opazila da se je ravno nad stanetovo zajedo pokazalo modro nebo. Bil je dober znak. Nadaljevala sem z plezanjem saj je bilo zelo mrzlo, potegnila sem drugi cug, tukaj pa so se začele težave četrte stopnje. Iskreno povedano, sem se počutila kot prašič, ki rije za turtufi. GROZNE RAZMERE!!! Skratka, sneg sploh ni bil spoprijet z kamnito podlago. Zato sem mogla kar precej kopati. Kasneje sem izvedela, da je celotna smer navrtana, ampak z Nejcem nisma našla nič drugega kot pa en samcat preperel klin, katerega sma z veseljem uporabila. V glavnem, kar precej dolgo je trajalo da sem potegnila tadrug cug. Nejca je verjetno med tem že zelo zazeblo( ne vrjetno, ampak ga je). Med tem ko je on prišobal do mene, sem opazila planinsko kavko kako me gleda. Ta nama je nato sledila do vrha. Takoj me je asociirala na nordijskega boga Odina, mitologija namreč govori, da je Odin imel dve ptici ( krokarja), ki sta mu ob koncu vsakega dneva povedali novice z Asgarda ( prebivališče nordijskih božanstev).
Nadaljeval je Nejc, ampak tukaj seje šele zares začelo, izbrala sva si bol levi izstop iz težav, ki pa se je izkazal za težjega ( vsaj pozimi ), izkazalo se je da gre za plato. Tk šobava pa iskava sm za grifi tko še nikol.
Teren je pri tretjem varovališču postal bistveno položnejši in tudi zelo lažji. Potegnila sem cug do vrha in tam uredila varovališče na borovcih.
Izkazalo se je, da je smer relativno kratka, sam sladka! Na vrhu je grozno pihalo, snežilo. Prikadila pa se je tudi megla. Planinska kavka, pa nama je še vedno sledila.
Kako lepo je v gorah, tudi ko nič ne vidiš, tako čarobno. Čeprav naj bi bila gora le “neživa materija”. To definitivno ne drži! Gore so še kako žive, le prisluhniti jim moramo znati.
Pri sestopu sma na Durcah opazila luknjo, ki jo je ustvaril veter, ko je napihal sneg na drugo, desno stran. Noro !
Pri grs koči so bili zelo prijazni, postregli so nama z čajem. Vrjetno so se naju tudi kar malo ustrašili (GLEJ SLIKE), saj sva izgledala kot da bi bila na pravi odpravi. Malo smo pokramljali, vzdušje je bilo domače, prijetno. Kar hitro sma se odpravila, saj so se načrtni za nedeljsko, torej današnjo turo kar hitro skovali pri sestopu.
Po resnici, nisma bila ravno ustaljena, ampak vedela sma da vikenda še ni konec.
Da smo si še malo začinili vikend pa smo se js, Nejc, Petra in naš načelnik Špiler junior podali v smer za vogalom. Več v tem pa bo napisala Petra! Z moje strani, bilo je super. Zelo bolj predelan sneg kot včeraj, da ne pozabim omeniti da mi letos prvič ni bilo potrebno gaziti, menda je to moja nova vrlina.
Ker pa bol po redko kaj napišem, se danes ne bom šparala. Prejšnjo nedeljo, smo se v snežnem viharju odpravili na Peco, po lijaku, leva varjanta. Bilo je res noro, ampak na dober način. Tudi v snežnem metežu, ko piha Severo-zahodnik, ko ti zadrga na vetrovki zmrzne, ko imaš trpalnice dobesedno zlepljene in nič ne vidiš, je vseeno prekleto fajn! V lijaku smo se srečali tudi z Davom in Matevžom. Počutila sem se kot v dnevni sobi. Na vrhu me je skoraj odpihnilo, menda je veter tistega dne dosegel 90 km/h v sunkih. Tistega dne sem vedela da zima še ni rekla zadnje besede! Upam da je še dolgo ne, saj je pred nami še veliko vzponov, rdečih ličk in zmrzjenih trpalnic! Zima se ne da, mi pa tud ne.!
Prilagam še fotografije:
Peca, lijak :
Stanetova zajeda :
Današnja smer:
Komentarji