Raduha,Krnica

V petek popoldan se mi je ponudila priložnost, da grem na Raduho. Zato sem si pred obiskom Matvoza, vse spakirala. S sabo sem vzela še vrv, ker sem vedela,da bo ta vikend na Raduhi pester. Ko sem prispela do Bukovnika je bila že čista tema, snežinke so se v soju čelke svetlikale kot zvezde, ki pa jih tistega dne ni bilo za videti. Na celotni Raduhi sem bila sama. Pozno zvečer ob branju knjige, pa mi Marta napiše, : ” a bi šla plezat led v Krnico.”

Začela sem si iskati prevoz, ampak ker je bilo že kr precej pozno, mi ga ni uspelo dobiti, zato sem se odločila za bol daljšo pot in sicer z avtobusom. Ampak najprej pa sm si morala dobiti prevoz še v dolino. Nevem če sem že kdaj v tako hitrem času prispela do sedla. Ampak mi je uspelo, v Mežico sem prispela 10min pred avtobusom, hitro sem stekla po slušalke, zmetala v rukzok še kak kos obleke več in stekla na glavno postajo. Vožnja se je vlekla kot hudič.

V nedeljo, ob 7.00 sma se z Marto dobili in krenili proti Krnici, natančneje v “drugi slap”. Spet so naju spremljale snežinke, to nama je dalo prav poseben občutek, saj imava obe radi zimo. Pred nama je bila ena naveza s Kranja. Led je bil zelo dobro narejen, čeprav je slap ocenjen s WI4(-), ni bil tako težek. Je bil pa dolg, saj sta se naredila še dva dodatna cuga, ki se ponavadi menda nista naredila. Drugače je slap dolg 200m, ampak se je izgleda malo podalšal. Večino slapu je naprej plezala Marta ampak sem tudi jaz dobila priložnost :)

Abzajl bi se najbrž precej zavlekel, če nebi naveza s Kranja z nama delile svoje vrvi. Res je bilo luštno, vse je potekalo kot je moralo. Za zaključek pa smo si pri Marti ogledali še film v zloglasnem Poljskem alpinistu Jerzy-u Kukuczki, ki mu je uspelo preplezati vseh štirinajst osemtisočakov in to prej kot Messnerju pa še veliko vrhov je preplezal pozimi in brez kisika v manj kot osmih letih.

Slike:

Komentarji

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

19 − 15 =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.