V petek pozno zvečer sva z Gregom izkoristila trenutek, ko je dež pojenjal in na parkirišču kar ob avtu postavila šotorčka. Nato je vso noč deževalo. Okoli devete zjutraj je sonce razpodilo oblake in pokazala se je najina stena Mur del Pissadu. Mokra, odurno črna. Iskala sva rezervni cilj, ki bi naj bil v južni steni. “Če bo dovolj strma bo hitro suha.” Zapeljala sva se preko sedla Sella in ob enajsti uri sva bila pod steno Piz Ciavazes. Smer Roberta 83, 7a+ (če jo splezaš prosto), 300m, za katero sva našla opis je že imela obiskovalca. Kot se je pokazalo sta bila Angleža. Kmalu sva ju ujela, a ker je bilo vreme ravno pravšnje naju ni motilo, da sva na vsakem štantu malo čakala, da sta se spravila naprej. V smeri je potrebno vsak meter splezati. Prvi šoder srečaš, ko se smer konča, na veliki polici, po kateri te izpostavljena potka pelje daleč proti levi do razbitega pobočja, kjer sestopiš nazaj v dolino. Lepo, kot vse ture v Dolomitih.

Babji tabor – pa vseeno ne brez Dedca