Leto je naokoli. Vsak “resen” planinec, alpinist, športni plezalec ob koncu leta naredi hišno revizijo aktivnosti. Eni zgolj zase, drugi to dolgujete sponzorjem, sorodnikom, sotrpinom…
[singlepic id=2653 w=640 h=480 float=center]
Leta 2011 je bilo na mojem seznamu kar nekaj odkljukanih projektov. Še več je ostalo tistih, ki sem jih prenesel v “srečno in zdravo 2012”. Ker sem zadnja leta zaposlen v gospodarski panogi, ki ji nekateri strokovnjaki šele v tem letu napovedujejo “poden!?”, je na račun moje službe trpela tudi kvaliteta popoldanskih aktivnosti. Dampinške cene in nečloveško izkoriščanje delavcev, izigravanje zakonodaje, slamnata podjetja, nasmejan in spolzek menedžment z lastniki… so me prisilili k racionalizaciji zastavljenih ciljev.
In smo izzive iskali po domačih hribih. Uršljo Goro vidim z balkona najinega stanovanja in kar hitro sem vsakoletno poplezavanje “nekje na toplem” elegantno nadomestil z vikend laufi na “hišno goro”. Zgodba se je pričela na novega leta dan in prav tako tudi končala. V zadnjih 365 dneh sem na koledarju naštel 66 Uršul. Res je. Ni veliko. Moji karirasti prijatelji jih štejejo 90, 100, nekateri menda celo 365???!!! Mene pa ni toliko obremenjevala sama številka kolikokrat se privleči na vrh, bolj sem bil radoveden, kje se bo tokrat ustavila ura. In to seveda, kot se za visoko motiviranega planinca spodobi, po “štamfu” v obe smeri. Pa saj ste nam vedno pridigali, da je vrh šele pol poti, a ne?! Izhodišče je bilo v večini Ivarčko jezero, le nekajkrat sem predoziran z kofeinom odletel kar iz domačega brloga na Prevaljah. Tako sem z eno meni najlepših poti na goro opravil v manj kot eni uri. Za 1066 višincev v obe smeri po Grofovski pa je kazalnik časa na parkirišču kazal 1:29 minute, kar je bil tudi zastavljen cilj letošnje celoletne expedicije No many, more funny.
Skupno sem tako opravil v lanskem letu z več kot 100.000 višinskimi metri vzponov. Poleg primarnega cilja Uršule sem med tednom nabijal meni še bolj domačo Brinjevo Goro, v zglednem času odletel pred nekaj leti ukinjen ultramaraton čez Pohorje, malo poplezaval…
Zadovoljen? Več kot zadovoljen. Srečen in poln moči za nove poti!!! Srečen, ker za podvigom stoji le dobra volja in par športnih copat ter sveže gate, srečen ker za takšen podvig ne potrebuješ najedati sponzorjev, presrečen ker se zgodba ne zaključi z slabim vremenom in še bolj srečen, ker sem z leti spoznal in si upal priznati do kje je moj limit.
Hvala najdražji Meliti za potrpljenje, ker so najine jutranje kavice v postelji v tem letu bile štete na prste ene roke, hvala staršem za več kot odlične amortizerje in trdne zglobe ter še tršo glavo, hvala vsem karirastim, ki še vedno ob vsem masovnem sranju na gori spoštujete pravila igre, ter posebna zahvala moji zvesti spremljevalki in sotrpinu Heather, ki se je kljub svojim le desetim kilogramom borila ob meni skozi vse leto! Brez njenega diktiranja tempa, mi čas pod uro in pol v obe smeri ne bi uspelo uloviti vsaj še kakšno leto ali dve. Če sploh kdaj. Posebna zahvala tudi meni, ker sem “glih prav trčen”, da že sestavljam razširjen seznam želja za to sezono! Pa brez panike družba, Bolivije ni na njem ;)
Show Must Go On! Se beremo naslednje leto ob istem času.
Šiljo, tole laufanje pa ni od muh! Pa ne le laufanje; če bi stavila, bi stavila, da nisem edina, ki na mah (v tem primeru ne v zvezi z muhami) in zares z veseljem bere tvoje zapise. Všeč so mi sočnost in domiselnost tvojih besednih zvez, pridevniki … Daj, le potolči pogosteje po tipkovnici, materiala zagotovo imaš dovolj. Raširjen seznam želja, praviš …
Zahvala Šiljo tudi tebi, za tvoje vrhunske članke in čestitke za doseženo – očitno je medicina dobro opravila delo na tvojem zglobu
p.s. – tistega o Boliviji pa ne štekam glih najbol
Hvala Megi. Ko sva z Robijem prenehala z delovanjem alpikor-ja se zelo, res zelo težko spravim za tipkovnico. Ko pa se… Razširjen seznam. Hmmm. Dolga zgodba. Še bolj noro, še bolj na poskok.
Domč kolk je enkrat boljši kot pred zlomom, saj ga je pošraufal in scentriral od našega mladega dohtarja oče. Ja Bolivija. Sem imel občutek, da bi pa mogoče enkrat tudi sam poskusil malo tistega “odpravarskega” duha, ko sem na strani prebral, da gre letos izključno za plezalno odpravo. Teh nekaj pogojev za prijavo pa menda že nakrempam skupaj. Samo, to res ni za krepitev mojega duha, kot tudi ne za moje telo. Bi se pridružil, kot sem že napisal, če bi vedel, da je v okolici baze karkoli dotičnega za med prste. Res rad plezam, to veš tudi sam. Športne, bouldri, navrtane dolge…. Cepini in dereže pa niso bili nikoli moja krvna skupina. Sem kar nekaj dni brskal po netu o športni plezariji v Boliviji, pa nič. Tako da upam, da letos zopet letim tja, kjer sva prvič skupaj brusila kremplje.
Mejta se in vse naj.