Tako spontanega vikenda pa že dolgo ne! in predvsem poučnega. Zgodba se je pričela pisati, ko sma se z Petro dobile v Mežici. Pot naju je vodila v Klemenčo peč. Med vožnjo pa Petra meni “veš kaj sem ražmišlava, da bi mdve kr v Vipavo zavile po zaklučeni plezariji”. Seveda sem bila takoj za, kljub temu, da s seboj nisem imela niti pribite pare. Ampak tako spontana dejanja nam ponavadi prinesejo najbolše avanture ter spomine in tako je tudi bilo.

Ob deveti uri je bil zbor na parkerišču. Tam sta naju pričakala Marta in Jure. Dan je bil res zelo lep, tak kot že dolgo ne. Bili smo sproščeni in veseli. Zmetali robo in štrike v nahrtbnik in zakorakali pod steno. Avrikelj že zelo lepo cveti v skali, sem opazila po poti, ko smo hodili.

Odločili smo se za dve klasiki Klemenče, relativno kratki smeri, sarti in snorky, ki nudita lepo plezarijo po platah. Petra in Jure sta prva zagrizva v plate, nato pa še midve z Marto pa v sosednjo, zadnjo smer z leve proti desni( nisem ravno prepičana alije to sarti al snorky). Kar hitro sem prišla do štanta. AMPAK sem nato malo zamučkala stvari,no skratka vzela sem si čas in naredila štant. Med tem ko je Marta plezala sem malo opazovala sosednje hribe in moram priznati, da se še nisem povsem sprijaznila, da je letos pa čisto zares konec zimske sezone. Čeprav se gore z dneva v dan ostresajo snega, ga je vseeno še OGROMNO. To je kar malo težko. Lahko jih samo gledamo, a ne moremo se jih več dotakniti, saj nam tega ne dopuščajo več. Vse dokler da sneg ne skopni skoraj v celoti. Malo zasanjana sem pričakala Marto, hitro je potegnila drug cug in spet sma bili pod steno. Požirek vode ter spet v plate.

Martinčki so me v prvem cugu druge smeri kar malo prestrašili, saj sem prvo mislila da sem naletela na modrasa/gada, kar pa ne bibilo preveč prijetno. Danes sma z Marto prvič skupaj plezali, bilo je res zelo fajn, saj mi je predala veliko pomembnega znanja, malenkosti, ki pa veliko štejejo v hribih.

Po preplezanih smereh, ko je bilo sonce že kar visoko na nebu, pa smo plezarijo zaključili ter se podali na pijačo v Logarsko. Še prej pa je Petra našla skriti paket od Mrinke ;)…

Z Petro po pijači zavijeva proti Vipavi. Jure in Marta pa domov. Najbolši del šele prihaja. Med vožnjo dobima s Petro klic, da je Jure prepričal Marto, da se pridruži. Juhuu zdj bo pa prav zares luštno. Skoraj cel naš klub je bil ta vikend v Vipavi.

Kot sem že omenila, so spontane odločitve najbolše. Če se nebi odločila priti zraven, nebi doživela norih diskusij v plezanju v Patagoniji, Andih pa to kako priti iz ledeniške razpoke, da ne pozabim omeniti vseh norih slapov, ki jih je Marta preplezala. Ni vse samo švicanje in sopihanje v steni. Spoznavati nove ljudi, tvoriti nove naveze, nizati nova prijateljstva. V srcu nas vse združuje ena stvar in to je ljubezen do gor! Kaj vse nas še čaka na tej poti nihče ne ve, upam pa da čimveč lepih trenutkov.

Naslednji dan pa smo odšli plezati smer Skriti raz. V smer smo odšli v dveh navezah. Tokrat pa so se nam pridružili Davo, Kaja in pa Grega. Prav zares kul. Skala je tukaj prav zares posebna. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se jo navadila. Ostra, ampak tako zelo lepa. Nevrjetno kaj vse je mati narava ustvarila. Davo, Gregor, Petra so bili ena naveza, Js, Kaja, Marta pa smo bili druga. Dobra plezarija, ko bi le trajalo bol dolgo, ampak ponavadi je takšnih momentov prehitro konec. Ko uživamo, pozabimo na čas in prostor, zato pa vedno tako hitro mine. Čas je res tako zelo relativen.

Ko smo se vrnili, je Kaja pripravila noro dobro kosilo. Še zdaj ne vem imena jedi, ker sem pozabila, ampak res dobro, narejeno z ljubeznijo.

Skratka, zelo poučen vikend, zelo spontan, povn avantur. Lahko bi pisala še zelo dolgo, pa bom kar tukaj zaključila. Za konec pa še en lep citat z neke strani za vse romantične hriboljubce.

“Včaih, ko se zazrem v prelepe bele višave, ki počasi prehajajo v čisto sivino, se zamislim kako majhni smo mi v resnici, proti spečim velikanom, ki že vrsto let, z visokih obzorji opazujejo naš obstoj, pa se niti za milimeter ne premaknejo, so le tam in tam bodo ostali za vedno. Čuječnost, ki je prisotna tam, je ni nikjer drugje. Včasih jočem, pa še sam nevem zakaj. Tiste nedotaknjene stene, nedotaknjen svet me kliče, neznano kam, res nevem, kaj se dogaja, ampk mislim da sem se zaljubil, hkrati, pa padel v brezno temnine, le tista čuječnost, me lahko osvobodi. Ampak kaj, ko nevem kako do tega, čutim le praznino, kadar obzorja ni nad menoj. Moje srce nezna počivati, bije le za tisto kar je v hribih. Pa čeprav so me gore že tolikokrat zavrnile. Moja lupina lažnega jaza, pa se je odkrhnila, tam nekje gor nad prepadi. Ali je res pomembno, da to več kot živo skalo ocenjujemo, jo sodimo, primerjamo.. ko pa smo tako minljivi, ona pa bo ostala za vedno. Zakaj je ne le začutimo. Čemu strah, ki se nam preliva po krvi, ko se jo dotikamo, iščemo.. ampak ne iščemo kaj drugega, kot pa sebe. Strah nas je, tako zelo nas je strah spoznati, si upati čutiti kanček tistega kar imajo gore. To ni naše, zato si tega nemoremo vzeti. Gora nam to podari, le če imamo srce, tako kot ga ima ona, globoko v sebi, se tega zavedamo. Ampak še naprej tavamo, iščemo luč, praznina ostaja, se vračamo, odhajamo, občudujemo. Govoriti v tem je zamanj, edini jezik, ki ga želim poznati, je tisti , ki ga govorijo gore. Hočem postati eno z njimi, takšna obsedenost nas pripelje do skrajnosti, pa ne govorim le v romantiki. Ko presežemo sebe, presežemo našo poslednjo plast lupine, ki smo se je tako dolgo oklepali. Potem se zgodi, živimo le za to, saj je to nekaj kar nas naredi resnično žive. Ko pa se vrnemo v pusta mesta, doline pa naše srce spet postane prežeto z sivino, praznino, ki se je nemoremo nikakor znebiti, dokler naš pogled spet ne seže, tja, kjer je naš pravi dom, tam kjer je naša duša srečna. Tja , v hribe seveda.“

Seveda, pa brez fotografij negre.