Ja, ne, ne vem če bi…. napoved za Durmitor je bila precej negotova – dež, sneg, veter, megla – čez tri dni pa nekaj sonca. In tega nekaj sonca je odtehtalo, odločitev je padla in odpravili smo se na doooolgo pot čez dežele ex Juge do cilja. Namestili smo se v koči Neviđeno nad gorsko vasjo Žabljak v Črni gori, ki je v lasti družine našega prijaznega organizatorja poti Jovana. Jovan je bil naš šofer, kuhar, kurjač, informator o hribih in turah nad Žabljakom – skratka deklica za vse.

12 urna pot nas je pripeljala v zimsko obarvan Durmitor. Prišli smo pozno zvečer, nato pa so sledili trije megleni dnevi. Kljub temu smo se vsak dan povzpeli na kak bližnji hrib in opravili spust iz njega (Mali Štuoc, Ražana Glava). Tretji dan smo smučali na smučišči Savin Kuk in opravili enourno ravninsko etapo mimo Črnega Jezera do samega centra Žabljaka, kjer smo si privoščili zasluženo Nikšičko.

Šele četrti dan smo videli kje sploh smo – ko se je megla končno razkadila, smo zagledali hribe in razgled nam je zaprl – oz. odprl usta. Pogled na fantastično durmitorsko kuliso, s snegom zasute mogočne hribe je res prelep in obetal je prekrasne ture (Šljeme, Čvorov Bogaz).

Za razliko od ostalih gorstev, tukaj v hribih skoraj ne srečaš nikogar. Verjetno je to ravno glavna prednost tega območja – samota, ogromna prostranstva zelo razgibanega površja, ko so edina družba gamsi na sosednjem hribu, nekje za vogalom menda volkovi in kak pes, ki se priključi v dolini in te spremlja vse do vrha in nazaj. In nešteti tereni, ki omogočajo turno smuko.

Pod črto – nas sedem je uživalo. Kljub slabšemu vremenu prvih dni smo turali vsak dan, popoldan pa analizirali, se družili in fajn imeli.

Še se vrnemo.

Boris, Pipi, Fižola, Sašo, Andraž, Rok, Domen

KOTOVO SEDLO