Zapisal: Leon Kašnik.
Zgodba se začne lansko jesen, ko se z bivšo sodelavko Tanjo srečava na sidrišču na vrhu Stupa v Paklenici po kakšnih 10 letih in ugotoviva, da si poleg bivše službe deliva tudi strast do plezanja. Trajalo je kar nekaj časa, preden sva se dogovorila za skupno plezalno turo. Skupni čas najdeva v nedeljo 21. 08. 2022 in se naveževa na štrik na vstopu smeri Modec-Režek v Štajerski rinki. Prvi del smeri (II-III) kar “popeškava”, nato začnem prvi raztežaj jaz, naprej pa plezava celo smer cug-cug. Preplezava prva dva raztežaja, ki sta malo razbita in naložena, slabo opremljena, pa vendar se nekaj malega najde, tudi kakšna luknja za metulje. Konec drugega raztežaja pod gredo, je edino sidrišče v smeri, ki je opremljeno in to celo z dvema klinoma, takšne razkošnosti smer do vrha ne ponudi več. Nato sledi lažja prečka v desno, potem pa težave do vrha spodnjega dela smeri. Spodnji del je zelo slabo opremljen, le tu in tam se najde kakšen klin, po večini so tudi težave pri samem varovanju že zaradi krušljivosti in nemogočega vstavljanja varovanja, sploh v odprti zajedi, ki je ocenjena IV+, ta del je potrebno skoraj “posolirati”, ker je vse tako krušljivo, da je že samo plezanje močno oteženo, varovanje pa skoraj nemogoče. Nato sledi še en raztežaj V-, ki se začne skozi kamin in te pripelje do vrha spodnjega dela. Na vrhu tega dela si oddahneva in si rečeva tako, najinih težav je konec in lahko poiščeva lažje prehode do vrha. Temu ni bilo tako, v zgornjem delu začne malo škrapljati, moč vetra se proti vrhu stopnjuje. Na sidriščih se oba treseva kot šiba na vodi. Plezarija do vrha ostaja enaka, le da je tukaj morda smer še bolj naložena kot v spodnjem delu, čeprav sva iskala lažje prehode, je kar vrisana smer po mojem mnenju najlažji prehod do vrha v tem delu stene. Ponudi pa enake pogoje kot v spodnjem delu, zelo krušljivo in naloženo skalo z veliko težavo vstavljanja varovanja, za nameček pa sva tu imela že malo mokro skalo od dežja. Do vrha smer postreže še z nekaj previsi, nato pa si z velikim veseljem privoščila malico. Na vrhu in na sestopu naju je veter že tako bičal, da bi naju parkrat skoraj odpihnilo. Do Turskega žleba sva morala na nekaterih mestih sestopati po vseh štirih. Na Okrešlju v miru spijeva pivo in se odpraviva še do avta in proti domu.
Smer ponudi zelo lepo plezarijo, brez nekih lažjih delov II ali III, zares plezati je potrebno celotno smer. Kljub temu, pa je smer zelo krušljiva in naložena, po večini je skoraj nemogoče nameščati varovanje, po mojem je to tudi razlog, da je smer skoraj čisto neopremljena, le tu in tam kakšen klin (nekaj raztežajev je popolnoma brez vsega). Smer ne priporočan nobenemu, kdor pa se že odloči, mora biti res suveren v ocenah, ki so vpisane v knjigi, ker je veliko “soliranja” po razbitem in krušljivem terenu. Če povzamem, pa bi rekel, da je bila vrhunska izkušnja.
Tanja, HVALA!
Komentarji