V čarobni Wilder Kaiser sva se brez visokoletečih ciljev vrnili po treh letih nehotnega premora. Upajoč, da bodo dežnati oblaki, zadnji konec tedna napovedani za tisti del Tirolske, raje odpotovali nad sušnato Slovenijo, sva najprej vstopili v že znano in nezahtevno krasotico, 460-metrsko smer Ellmauer Tor Tour z le enim raztežajem, ocenjenim s štirico. Izbrali sva jo zaradi preprostega sestopa in možnosti pobega iz nje, če bi se zle slutnje vendarle uresničile. In so se …
V lahkotnem poplezavanju v čevljih sva tako uživali, da sva smer po kompaktnih žlebičastih ploščah podaljšali še za dobrih 150 višinskih metrov, nič ni namreč kazalo, da se bliža kaka nevihta. Pri nekakšni GRS-postaji (antena z nedelujočo pozivno postajo) sva celo brezskrbno poležavali, približno na polovici sestopa pa so se s SZ začeli kopičiti nevihtni oblaki. Večina sestopa poteka po poti, zavarovani z jeklenicami, a sva se vmes odločili za tri spuste po vrvi – zelo prestrašilo naju je namreč grmenje.
Po celonočnem nalivu in jutranjem nerazgledu na gore sva se nejevolje znebili švicanjem po slavni smučarski progi Streif. Gor sva šibali, tako da sva progo doživeli predvsem skozi povišan pulz, nazaj grede pa se odprtih ust spraševali, kako za vraga smučarjem uspe v tako hitrem času presmučati tako zahtevno in dolgo progo, in se čudili iznajdljivosti turističnih ponudnikov – celo golf se da igrati na Streifu!
Deževalo je tudi naslednjo noč ter malce še dopoldne in mene je majčkeno mučilo zdravje, zato je nejevolja smuknila nazaj k nama v šotor, takoj ko sva odprli zadrgo. Težave z gorilnikom in kartušami so jo še okrepile, zato sva se odločili, da bova tisti dan turistki. V kampu sva dobili brezplačni vozovnici za eno od gondol iz St. Johana do postaje pod Kitzbüheler Hornom in se sprehodili po krasnih pašnikih, od koder sva opazovali, kako se oblaki ležerno dvigajo in odkrivajo najino željo za zadnji dan obiska krajev Bergdoktorja.
Nordgrat je 1300-metrska smer z višinsko razliko 700 metrov v Fleischbanku. Nekaj detajlov nosi oceno 4-, sicer pa je mešanica trojk, dvojk in nekaj hoje. Marsikje je zelo izpostavljena, orientacija pa je dokaj zahtevna kljub rdečim oznakam. Najbolj sva se bali zloglasnega sestopa, zato sva se razveselili dveh navez pred seboj, sploh ko sva izvedeli, da prvi plezalec smer pozna.
V smeri nas je bilo deset, prehitela pa sta nas še dva mladeniča, ki sta del Nordgrata uporabila za dostop do Cesarjevih novih oblačil. Nisva se obirali, saj smeri kar ni in ni konec, nekajkrat sva zvili vrvi in ju nosili, tu pa tam sva se šli ‘štajerca’, v detajlih pa sva se varovali. Klinov in svedrovcev je manj, kot jih je vrisanih v skici (ali pa sva plezali malo po svoje oz. kake variante), tako da je nujno treba imeti s sabo kakega metulja in zanko. Po štirih urah in pol sva stali na vrhu, od koder sva sledili rdečim oznakam, ki označujejo tudi sestop, in drugim plezalcem. Po enem nekoliko zoprnem spustu po vrvi (dvojna 60-metrska vrv) se je bilo treba nekoliko povzpeti, potem pa poplezati po slabi dvojki navzdol do naslednjega sidrišča za spust. Z dvojno 60-metrsko vrvjo sva bili v dveh spustih pod steno, treba je pa bilo najti prava sidrišča, saj jih je več – verjetno ravno zaradi različnih dolžin/vrst vrvi.
Med sestopom sva opazovali fanta, ki sta študirala detajle v Cesarjevih novih oblačilih … Pozneje smo se srečali na parkirišču in povedala sta, da ju verjetno čaka še približno deset poskusov, da jima bo smer uspelo preplezati prosto.
Cela tura je trajala približno deset ur, in ker naju je precej zdelala, sva prespali na parkirišču ter se zjutraj navsezgodaj poslovili od gorskega zdravnika.
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Foto: M & M
Komentarji