Juretova odločnost temelji na rečenici “Srečna mačka, srečni psi”, in ker je moder mož, se te rečenice tudi drži ter skrbi za srečo svoje žene.

Člani mojega domačega moškega krdela (armentum homines domesticus) so v času počitnic, ko so večinoma doma, začeli obupovati. Ker ni pouka, uredniško in lektorsko delo pa tako in tako večinoma opravljam kar pod domačo streho, morajo namreč precej pogosteje prenašati moje mačje nerganje, hoditi po prstih, ko hočem mir v bajti, in se odpovedovati makaronom (ker je to zame plezalna oz. hribovska hrana). Nerganje je seveda v veliki meri povezano s plezalno abstinenco, zato je Majinemu predlogu, da gremo skupaj z njeno družino v plezalski raj, na Kalymnos, (zares) brez razmisleka sledil Juretov odločni JA. Za vsak primer sva z Majo že isti dan rezervirali termin v hiši nekoliko odročnega zaselka Skalia, kar se je izkazalo kot odlična izbira – samota, mir, zalivček samo za nas, mopedi za nakupe in za plezališča … Najbližje stene pa so od hiške oddaljene 15 minut hoje.

Z Juretom sva posvojila Majino in Mihovo prakso ter se vsako jutro okoli 5.30 odpravila plezat, tako da smo bili ob desetih, ko so mulci šele pozajtrkovali, že pripravljeni za skok v morje na svoji plaži, oddaljeni minuto hoda od hiše. Izredno visoke temperature nam torej z malce prilagajanja niso delale nobenih težav – no, zaradi mularije bi zgodaj vstajali v vsakem primeru.

Reklama, ki jo za ta pusti, a čudoviti otok delajo plezalci, je vsekakor upravičena. Nešteto lepih smeri v čvrsti skali, nekoliko prijazne ocene težavnosti, a ne vedno in povsod, čisto morje, prijazni ljudje in … mir. Najbrž smo imeli mir tudi zaradi vročine, saj se avgusta plezalci Kalymnosu malce izogibajo. Če smo bile tri naveze v 200-metrskem sektorju, je bila že gneča.

Plezali smo v sektorjih blizu Skalie; z Juretom sva bila v Ghost Kitchen, Arhi in Arginonta. Smeri so različno dolge (dobro je imeti 80-metrsko vrv) in različno opremljene – odlično, dobro, slabše, v nekaterih sidriščih se je treba prevezati, nekatera imajo po dve vponki …

Slab teden, ki smo ga preživeli na otoku, je bil kljub vročinskemu afriškemu valu, ki je Grčijo zajel ravno v času našega obiska, krasna pustolovščina. Ne samo zaradi skal, morja in za našo družino nove izkušnje, ampak predvsem zato, ker smo se vsi, od najmlajšega do najstarejšega, zares dobro razumeli. Gospa, ki skrbi za apartmaje, pa je s prijaznostjo in starševskim odnosom do nas poskrbela še za tisto toplino, ki je denar ne more kupiti.

Da bodo psi še bolj srečni, je vodja krdela svoji mački (Felis silvestris lybica) na koledarju že zacahnil dva (!) tedna dopusta na Kalymnosu naslednje leto, z Mihom pa sta tudi pljunila v dlani in z rokovanjem zapečatila sklep o podobnem mirno-aktivnem počitnikovanju.

Habjan-Šuštar-Perovšek-Hribar, hvala za ultra fajn doživetje!

Krejan-Čokli

Neaktualna objava Vojska je morala posredovati …