[singlepic id=2072 w=320 h=240 float=left]Pričakoval sem, da bova tokrat z Greganom sproščeno uživala v klasični smeri prvič preplezani daljnega leta 1966. Tako nekako kot sva prejšnjo soboto z mladim Špilerjevim Janom v smereh Levo od plat in Originalni v Raduhi.
Skica stebra Šit, ki jo je pridobil Grega je imela pripis, da je redko plezana smer, ki jo je avtor prvič plezal leta 1988 postala bolj krušljiva. Že prvi pravi najbolj previsni raztežaj pa je pokazal, da je poleg precejšnje krušljivosti še varovanje bolj slabo. Petinštirideset let je minilo odkar so bili klini zabiti. Ravno toliko zim in poletij, zmrzali in otoplitev je vzrok, da danes klini ne držijo več kot bi morali in katerega med njimi lahko kar z roko ven potegneš. Rjavega Jeseničana izpod rumene strehe v izpostavljeni prečki, ki mi je ostal v roki sem odnesel s seboj. Sproščenega plezanja tokrat ni bilo. Tudi v srednjem delu, kjer se stena za kratek čas položi in se smer seka s smerjo Belač – Zupan ni bilo oddiha, saj sva se zaplezala v težko preplezljive plošče brez prave možnosti varovanja.
Ponudi pa smer skoraj neverjetno lepo presenečenje, ki bi ga lahko uvrstili med svetovna čudesa narave. Žal s tržnega vidika to ne bi bila uspešnica, ker si težko predstavljam turističnega vodnika, ki tukaj radovednim turistom razkazuje stvaritev narave. Skratka, konec desetega raztežaja, sredi zelo dolge in izpostavljene prečke pod strehami in previsi se ti odpre prostorna votlina z majhnim jezerom na dnu, s prijazno kot družinska postelja veliko izravnavo za bivak, ki so jo nekoč v soju čelnih svetilk uredili utrujeni plezalci in razgledom, ki ga nima nobena še tako prestižna vila na tem svetu. Špica lokacija, ki ni na prodaj in za katere kratek užitek se je potrebno pošteno potruditi.
Tri raztežaje višje se smer priključi Jesihovi smeri, ki naju je po 150m lahkega plezanja pripeljala na rob stene. Še hiter sestop preko Jalovške škrbine v ozebnik in kompleksna tura je zašpiljena.
[nggallery id=83]
Komentarji