V ranem nedeljskem jutru sva parkirala pri Bukovniku in mimo koče na Grohotu, kjer je bilo še vse mirno, saj so veseljaki zaključka AO Ravne utrujeni od večerne gavde še veselo vlekli dreto, sledila gazi v smeri zavarovane poti. Pod skalno stopnjo s prvo jeklenico sva skrenila z gazi in pod skalami prečila pobočje. Nekoliko sva se kunštvovala kateri je Steber Velike Raduhe saj, naj nama bo odpuščeno, v njem še nisva plezala. Do desne zajede v stebru sva se, drug za drugim, povzpela z leve strani, začenši nekaj metrov stran od vstopa Blagajniške smeri. Ker je menda sedaj moderno z orodjem po skali, sva pač malo praskala, čeravno bi spričo inverziji zahvaljujočih temperatur bilo gotovo lažje rokavice sneti in skalo otipati. Na vrhu stebra, kjer se iz opisa sodeč težave končajo, sva se razvezala in iskajoč prehode v smeri proti vrhu nadaljevala. A glej ga zlomka, greben višje se je ponovno postavil pokonci in vse skupaj je bilo videti precej majavo. Kar malce nejevoljna sva se zopet navezala. Celih šestdeset metrov je Grega potegnil, da sva dosegla spet lepši svet in sva, obsijana v poznopopoldanskem soncu, ponovno zvila vrv. Sledil je daleč najlepši del vzpona. Zadnji metri, ki te preko roba stene pripeljejo le nekaj stran od jeklenega vzidanega cepina s spominsko knjigo na glavnem vrhu Velike Raduhe. Vau, skoraj petdeset let že zahajam na našo Raduho pa sem ta detajl odkril šele danes.
Dan se je prebujal ko sva odhajala in dan se je poslavljal ko sva prihajala k zvestemu jeklenemu konjičku. Vmes pa je bil dan, ki ga je vredno živeti.

Od Raduhe naokrog in nazaj v dolino