Pavlotu sem posredno zagrozila s solzami, če bi slučajno brez mene šel plezati Sulico, za vsak slučaj pa sem mu že vnaprej napovedala, kdaj imam čas in da skrbno spremljam stanje ledu …

V sredo zjutraj sva se res znašla na dobro shojeni stezici, ki vodi do te lepotice, ki jo je že osvajala ena naveza. Glede na to, da sem v pogovorih s predstavnicami lastnega spola prišla do spoznanja, da tisto, čemur mi pravimo “strah”, moški imenujejo “adrenalin”, so občasni plazovčki, ki so se usipali ravno čez spodnji del slapu,  v meni malce krepili strah, v Pavlotu pa večali koncentracijo adrenalina …Načrtno se trudim ukrotiti svojo psiho, zato sem ji zalepila usta in se lotila prvega raztežaja. Dejansko sem kljub navijanju (v glavi) zelo uživala, Pavlo pa na rezilu, ki je sledilo, najbrž še bolj. Res je bilo treba pustiti nekaj prask na skali, ker je bil led že precej slab in v tem delu zelo ozek, vendar je bila plezarija vseeno čudovita! Zares!Navdušena sem nad Sulico!Časa je bilo še dovolj za en slap, ampak razmere (vijaki sploh niso držali, tako je bilo toplo in led je res bil zmehčan) so naju prepričale, da ta ne bo Čaša. Pa sva se šla poigrat s Centralnim Ivovcem in onim višje, ki ga najdeš, če slediš grapi – Levi Ivovec se imenuje, se mi zdi.Obožujem led!!! Ker imam že svojega ljubimca (Lopčki slap), mi soplezalec ni dovolil, da bi se zaljubila še v Sulico (kot da mi to lahko prepreči!) … Menda sem že tako preveč feministično usmerjena … Malce sem se raznežila, kot je razbrati, ampak kaj naj, če pa je zame očitno konec ledne sezone, to pa vzbuja taka posebna čustva … šmrk šmrk  šmrk…