Zločinci se vračajo na kraj zločina, alpinisti pa v ta najlepše smeri. Vsaj petkrat sem že preplezala Vzhodno smer v Mali Rinki, tudi pozimi (Martina, nepozabno, al), pa se je nisem naveličala. Zato je precej nenavadno, da sem jo šele letos šla pobožat s svojo najpogostejšo sostorilko, Marinko. Marinka se več kot strinja, da je Vzhodna res lepa, saj je kar nekajkrat ponovila besede, ki sem jih uporabila za naslov, med njenimi plezalnimi monologi pa sem slišala celo, da se počuti, kot da je v raju.

V zadnjem raztežaju naju je začel hladiti rahel dež (Brane Gregorčič vreme vedno napove prav), a je oblake kmalu razpihal veter, tako da sva pred vstopom v Turski žleb v miru poiskali še en geocachinški zaklad. Lakota in žeja pa sta pospešili sestop. Ivica naju je že pričakovala, tako da sva opremo pospravili kar med čakanjem na vrhunske lignje pri Zadružniku.

M & M

Še tisto, kar je lahko, je težko