[singlepic id=1930 w=320 h=240 float=right]
3/4 družine Gradišnik (Nik, Tina, Andrej) smo se odpravili na nedeljsko poplezavanje v Arnoldstein. Ko smo prišli pod steno je Tina izrazila željo, da bi poskusila streti oreh v levem delu plezališča. “Prav to bova poskusila čisto na koncu!” In res. Nik je svojo kramo že pospravil, jaz se negotovo, brez prave ideje pomikam levo in desno pod prvim svedrovcem, Tina pa me na svojstven način vzpodbuja: “No, ata, če si v ledu in snegu na 6 tisočake lezo, boš pa menda tu v soncu teh nekaj metrov zlezo.” Seveda je vžgalo. Sem jih! Nato pa še Tina, ki je začela mnogo bolj odločno, v prvem poskusu nad prvim svedrovcem zdrsnila, a v drugem suvereno zlezla: [singlepic id=1935 w=320 h=240 float=left]
.
.
.
.
Oba sva bila zadovoljna; hčerka Tina, ker ŽE zmore in ata Andrej, ker ŠE zmore!
Andrej
[nggallery id=69]
Ne zgodi se velikokrat, da oče in hči isti dan splezata (trenutno) svojo najtežjo športno plezalno smer doslej, če me vsaj spomin ne vara. Čestitke obema. Slatko in kratko. Bil bi že cas, da se spet po kakšnih 28 letih naveževa na isto vrv.LP Vezi
Ja bo kar držalo. Tako za Tino kot zame je to prva osmica – kratka a sladka. Jaz sem za to potreboval 30 let. 4. 7. 2011 bo minilo natanko 30 let od mojega prvega vspona. Mimogrede 1. vspon sem opravil na Raduhi – smer Originalna ali Kamin pri Durcah v navezi s tabo Brane in Vojkonom. Zato bom nadvse vesel če se bom ob jubileju lahko spet navezal na vrv s tabo. LP Andrej