Glede na mojo plezalno abstinenco, ki ni hotena in nikoli ne bo prerasla v način življenja (deliriji so prehudi in vse pogostejši), sem se z malce tresočimi koleni odločila, da končno dam svojemu očetu darilo za 61. rojstni dan (bilo je namreč obljubljeno za okroglo obletnico). Izbral si je Vzhodno v Mali Rinki.

V najinem drugem cugu

Glede na to, da je lepa, nezahtevna in meni že znana, oče pa moj genski darovalec, sva potrebovala samo še primeren dan, ki pa se nama je kot nalašč naredil včeraj. Počasi, mirno, a vendarle kanček napeto, sva se v kičasto lepem dnevu potila do začetka jeklenic oz. lojtrce v Turskem žlebu, ki je hkrati vstop v Vzhodno, tam sva obnovila bistvene zadeve, ki se tičejo plezanja, oče je oblekel svoje hipijevske lucky-climbers hlače in … Greeeem … za vogal.

Luksuz

Plezanje je bilo super, čeprav sem se komaj še spomnila, kako se zabije kak klin (res jih je več kot dovolj v smeri, ampak s 70-metrsko vrvjo delaš štante pač po svoje), oče pa me je kljub mojim pričakovanjem malce presentil; vendarle ni plezalec ali alpinist in ni vajen gledati svoje hčere pred sabo, kako vleče vrv … Hehe, na sestopu se je spet spomnil, kako je bilo, ko je pred 34 leti pridirjal domov in vsem naznanil, da so dobili kuharico – še ime (gospa, gospodinja … heh) so mi dali takšno – (zame pa je podvig, po katerem moram počivati, če skuham nekaj podobnega kosilu). Pravzaprav pa hočem povedati samo to, da sem ponosna na očeta!

No ja, in še marsikaj, kar pa predstavljajo te tri pikice  …

Marta Krejan

Pot