Jure K. Čokl, naš priženjeni član (moja moška squaw), je s včeraj pridobljenim znanstvenim nazivom doktor znanosti s področja zgodovine postal uradni borec za ženske pravice, predvsem pravice alpinistk (in inštruktoric, pripravnic ter tečajnic). Sicer mora o verodostojnosti naziva razpravljati še babji senat AK Ravne, vendar gre predvsem za formalnost, saj sem kot recenzentka, ki je imela dostop do disertacije, v njej popravila vse, kar mi ni bilo všeč. ;)
Objavljam del izvlečka, da boste vedeli, kaj je Jure raziskoval, če koga zanima kaj več, pa naj naju kar pocuka za rokav.
Družbeni pomen in medijska podoba slovenskega ženskega alpinizma med letoma 1945 in 1965
Za Slovenke in Slovence spadajo gore med ključne simbole narodne identitete, s katerimi smo se identificirali in se identificiramo tako znotraj svoje države kot tudi v sklopu držav, katerih sestavni del smo bili v zgodovini. Kot vse športne dejavnosti je tudi slovenski alpinizem doživljal velike spremembe, ki so bile vezane tako na zgodovinska obdobja kot na osebnosti, ki so bile ključne za njegov razvoj. Posebno mesto v razvoju alpinizma v Sloveniji imajo ženske, ki so si morale položaj v primerjavi z moškimi izboriti in dokazati, da so lahko enakopravne partnerke tako v različnih športih kot tudi v plezalnih navezah. Doktorska disertacija se osredotoča na družbeni položaj žensk, v katerem so bile med letoma 1945 in 1965, na sam položaj športa znotraj novonastale države in na položaj športa v tiskanih medijih tistega časa. Doktorska disertacija odgovarja na številna vprašanja, vezana na alpinizem, šport, žensko enakopravnost in odnos medijev do žensk v športu v obravnavanem obdobju. Disertacija obravnava odnos do slovenskih plezalk, njihov položaj in način, kako so jih sprejemali moški soplezalci. Zajeti skuša vse ključne vidike za razumevanje položaja alpinistk v dvajsetletnem obdobju po II. svetovni vojni, ki je bilo ključno za usmeritev, po kateri je potekal razvoj slovenskega alpinizma.
Nekaj grumpov iz disertacije
V Marylandu v ZDA leta 1898 rojena alpinistka Miriam O’Brien je Alpe prvič obiskala s 16 leti. Njeni starši so bili dovolj premožni, da je družina po I. svetovni vojni potovala po svetu. Ko so bili v Chamonixu, je kot najstnica opravila svoj prvi lažji vzpon. Resno je začela plezati leta 1926, torej relativno pozno, ko se je povzpela na Torre Grande v Dolomitih. Dve leti pozneje je v spremstvu moža in dveh gorskih vodnikov kot prva ženska preplezala greben med Aiguilles du Diable in Mont Blanc du Tacul v francoskih Alpah. Ta vzpon poteka čez štiri vrhove, višje od 4000 metrov. Leta 1929 je v ženski navezi s francosko alpinistko Alice Damesme preplezala slovito smer na Aiguille du Grepon. Dosežek je vzbudil veliko pozornosti, tudi negativne – znani francoski alpinist Etienne Bruhl je izjavil: “Grepon je izginil. Zdaj, ko sta ga preplezali dve ženski, nanj ne bo hotel plezati noben moški z vsaj malo spoštovanja do samega sebe. Škoda, ker je bila to zelo lepa smer.”
Kathrine Switzer je leta 1967 postala prva ženska, ki je uradno nastopila na bostonskem maratonu. Kmalu po začetku tekme ji je Jock Semple, direktor dirke, skušal odtrgati štartno številko, vendar mu je njen spremljevalec to preprečil in Kathrine je maraton pretekla. Ženske po tem dogodku na bostonskem maratonu niso smele uradno nastopati vse do leta 1972.
Poročanje z OI 1958
Vrhunec podcenjevanja tekmovalk je Fras dosegel s poročanjem o ženskem veleslalomu. Najprej je v reportažni obliki opisal tekmovanje v veleslalomu za ženske, potem pa v nekakšnem podlistku strnil svoje videnje tekmovanja v različnih kategorijah:
“Najpogostejša misel med gledalci pred tekmovanjem v veleslalomu: Kako bodo tekmovalke vzdržale na tako težki progi?
Najmanjše presenečenje: Da je resnično v veleslalomu padla skoraj polovica tekmovalk.
Superlativi ženskega smuka: Najboljša tehnika, največja borbenost, najbolj grenke solze, najbolj žalostna gledalka.
Zelo čudno: Da je pet tekmovalk doseglo rekord proge.
Še bolj čudno: Da so vse tekmovalke privozile skozi cilj.
Najbolj čudno: Da ni bila nobena diskvalificirana.
Dekleta so v gore ali poleti v plezališča (Paklenica, Makarska, drugi cilji) s seboj pogosto jemali zgolj zato, da bi jim kuhala, in zaradi družbe, se spominja Danica Blažina. Spominja se tudi opazke Marjana Keršiča – Belača v letih po ženskem tečaju v Vratih, ko je ob novici, da je opravila prvo ponovitev težke smeri v Ojstrici, pripomnil, da “smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba”. Smer, ki sta jo Danica Blažina in Rok Preložnik takrat preplezala, je Herletova smer v Ojstrici, ki je še danes spoštovanja vreden plezalni dosežek.
Planinska zveza Slovenije je v letih 1949 in 1951 organizirala dva alpinistična tabora, ki sta bila namenjena izključno ženskam, da ne bi motile moških tovarišev na usposabljanjih za alpiniste, ki so jih organizirali alpinistični odseki.
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Komentarji