Tulove grede

Zapisal: Grega Kavšček

Tulove grede

Dolgo je v meni tlela želja po obisku Tulovih gred, ki se ponosno vzpenjajo in vabijo vsakič, ko se pelješ proti tunelu Sv. Rok. V petek po službi se odpravimo na pot in kljub manjšim zapletom na mejnem prehodu Đurmanec, kjer nikoli ni gneče naposled le prispemo do kraja Lovinac, kjer nas pričaka gostoljubna gospa, pri kateri prespimo. Po hitrem zajterku se zbašemo v avto in po »Majstorski cesti«, ki je bila zgrajena leta 1827 odhitimo proti Tulovim gredam, kjer so se po pričevanju legend iz jajc izvalili zmaji, v stenah pa so živele nevidne Velebitske vile. Novejša zgodovina Tulovih gred, ni tako pravljična, saj so Tulove grede v Jugoslovanski vojni bile nekaj časa mejno območje, ki je ločevalo dva naroda v eni državi. Na tem območju so potekali tudi boji, predvsem obstreljevanja, ob umiku pa je za srbsko vojsko ostalo tudi nekaj protipehotnih min, ki so po zbranih informacijah danes že dobro očiščene.
Ko smo se po prihodu naužili lepih pogledov na skalne stolpe in travnike, smo se hitro razdelili v naveze in se podali raziskovati smeri.
Leon in Davo sta se za segrevanje in spoznavanje s skalo podala v Smer čez plošče V/IV,III 240m, ki ponudi lepo plezarijo predvsem v vršnem delu. Pri prvem poizkusu plezanja nove linije, ki je v vodničku ni vrisane, sta naleta na nekaj ročnih in tudi svedrov novejše izdelave. Smer sta ocenila s težavnostjo nekje do 6a. V skico sta jo vrisala pod številko 3.1. V drugem poizkusu, pa sta le naletela na linijo, kjer ni bilo sledi predhodnikov in jo tako predlagala, kot novo smer. Smer sta poimenovala Čravne s težavnostjo V/IV- in dolžine 100m. Prvič pa sta jo plezala 26.3.22 Davo Mihev in Leon Kašnik. Čestitke! Vstop v smer je levo od grape, označen s prusikom. Smer poteka ves čas naravnost, v iskanju kvalitetne skale na desni strani pred grapo. V prvih platkah je svedrovec, štant na skalnih ušesih pri drevesu. Nadaljujemo rahlo desno, čez majhen previs (klin jeseničan) na vrhnjo plato (svedrovec) do vrha stolpiča.
Kot druga naveza sta se v steno podala Uroš Lesjak in Alina Ledinek, ki sta preplezala smer Smer greblje, IV/III 240m. Kot tretja naveza sva se raziskovanja lotila z Janezem. Preplezala sva kombinacijo smeri Nedokončana smer (V 100m) in Doci (III/II 220m). Popoldan smo Alina, Uroš, Janez in jaz porabili za plezanje krajših smeri.
Po celodnevnem plezanju si prijetno utrujeni pripravimo večerjo, spijemo zasluženo pivo (hvala Uroš in Alina, da sta šla iskat vodo), uredimo do konca Base camp in zlezemo v bolj ali manj tople spalke. Zjutraj nas s prijetnim božanjem prebudijo sončni žarki, Alina pa v zahvalo, da je lahko šla zraven samih pobov pripravi zajtrk. Hitro se ponovno razdelimo v naveze in odhitimo pod stolpe. Janez in Uroš gresta izvesti prvo ponovitev Davove in Leonove smeri Čravne (V/IV, 100m), ter po uspešni ponovitvi po smeri čez plošče splezata do vrha.. Davo in Alina, sta se lotila navrtane smeri Winnetou 6a+ 420m, ki je postregla s specifičnim plezanjem po škrapljah in radiatorjih. Smer je tako dolga, da ko se ravno navadiš tehnike plezanja škrapelj in radiatorjev, pridejo na vrsto plate. Z Leonom sva imela v planu nenavrtano klasiko, ki poteka cca. 30m desno od smeri Winnetou. Ko sva prišla pod smer, sva ugotovila, da je smer popolnoma gladka (čisto kompaktna skala), kar pomeni, da premičnih varoval ni mogoče nameščati. Ker nisva imela pretirane želje plezati več 10m brez varovanja, sva se tudi midva del smeri vštulila v smer Winnetou. Ko sva svoje štike prinesla do Winnetouja, je bila prva opazka »Poba a sta se pokakala?«. Med samim plezanjem je blo slišati od vriskanja, do tudi kaj sočnega »Pobi naf** ste ga, tu je težko ko pra*, pa še nič ni za nt dat. Ko sva preplezala prva dva stolpa, je Leon rekel: »Greva, kot štajerca do najine smeri«. Tako sva tretji stolp preplezala po originalnem poteku smeri in izvedla abzajl na severno stran. Pod spustom sva počakala še Alino in Dava, ter skupaj odhiteli avta, kjer sem jaz po nesreči pohodil kačo, ki je presenečena zbežala. Pri avtu sta že čakala Janez in Uroš, hitro smo nekaj malega pojedli in se podali na dolgo vožnjo nazaj v realnost.

Celotna ekipa si je bila enotna, da je bila »raziskovalna odprava« super odklop, ki ga bo treba še ponoviti, vendar gleda na to koliko je še za splezat, bo za optimalni obisk potrebno dodati še kak dan.

Plezali in se zraven še zabavali: Alina Ledinek, Davo Mihev, Leon Kašnik, Uroš Lesjak, Janez Rataj in Grega Kavšček.

Slike:

Malo še do vrha
Prva skupinska slika
Najlepši cug Winetuja
Druga skupinska s prvega dne
Skica Davotove in Leonove smeri označene s 9.1
abzajl s krajših smeri, plezanih prvi dan, najbrž prvenstvene, 3krat po 30m
Skupinska pred odhodom
Južna stran Tulovih gred, kjer so se svetlikali tudi svedrovci
razkoraaaaak
Posebne skolpture gladkih monolitnih plošč

Prvi jutranji žarki na našo bazo

škraplje

Komentarji

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

1 × two =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.