Preteklo sredo sem se udeležila tabora za mlajše pripravnike na Kamniškem sedlu, ki je trajal do nedelje. Tabor je bil izveden pod okriljem PZS KA, udeleženci pa smo prihajali iz vseh koncev Slovenije.
Izhodiščno točko je predstavljalo parkirišče na Jermanci, kjer smo pustili avtomobile, nato pa zagrizli v breg in se hitro pregrizli do koče na Kamniškem sedlu. Tam so nas na žičnici za kočo že čakali naši nahrbtniki. Le nekaj nas je bilo takšnih, ki smo se držali ure, ob kateri smo bili zmenjeni pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kamniško sedlo, in ti smo do koče prišli prej, kar je pomenilo naslednje: »Kdor prej pride, prej pije pir/Cedevito.« Sledil je sredin spoznavni večer, podajanje navodil in oblikovanje navez. Tako sem bila v trojni navezi z vodjo tabora, Alenom Marinovičem, in gajstno Štajerko Moniko.
Po uvodnem večeru smo vsi po vrsti popadali v postelje in se ob svitu zbrali v jedilnici. Po krepčilnem zajtrku smo se odpravili vsak v svojo smer. Prejšnji večer smo se s članoma naveze odločili, da gremo dopoldne plezat v zahodno steno Planjave, kar pomeni, da smo si prihranili nepotrebne muke sončne pripeke. Izbrali smo smer Y (II/III), ki je predvsem v raztežaju, ko se Y razcepi na levi in desni del, ponujala dobro plezarijo. Izbrali smo desno varianto (V), ki nas je vodila po dobro razčlenjenih ploščah. Za sestop smo izbrali spust po vrvi, ki mo ga morali urediti sami, za spustom pa nas je čakalo še nekaj hoje po kršu, spust po ‘toboganu’ in prijetno ‘meliščanje’ do steze.
Popoldne smo za plezanje izbrali Brano. Razlog je isti: popoldanska senčna stena. Preplezali smo smer Zajeda (V-/IV, III). Gre za odlično smer, ki vmes preseneti z zračno prečko, na vrhu katere je zajeda z dobrimi oprimki.
Zvečer je sledilo predavanje na temo ustrezne priprave na turo, ki zajema risanje skice, prebiranje različnih opisov smeri ter opisov dostopa ipd.
V petek nas je nekoliko skrbelo vreme, saj je Arso napovedoval nevihte, toda kot kaže so se vremenarji zmotili. Plezali smo ves dan: dopoldne smo v Planjavi preplezali smer X oziroma Steber Planjave (IV,III,II), ki je imela v drugem raztežaju prečne plošče. Sestop je bil sestavljen iz daljšega spusta po vrvi ter na koncu izsestopa po skalnih stopih ter naloženem kamenju. Popoldne smo se odpravili v Brano, kjer smo preplezali Zgornji steber (IV/III) in smo lahko brez težav vadili vmesno varovanje in izdelovanje sidrišč s klini in premičnimi varovali.
V soboto smo preplezali le eno smer, saj smo v popoldanskem času imeli predavanje na temo ustreznega izdelovanja sidrišč, nameščanja varoval, nosilnosti neskončnih zank ipd. Dopoldne smo preplezali Severozahodni greben (II (III–IV)), ki je ponujal super plezarijo in na koncu skrit kotiček, kjer je očitno nekdo že bivakiral, saj je polička zagrajena s kamenjem in služi kot odlična razgledna točka. Tudi tokrat je del sestopa predstavljal spust po vrvi, del pa sestopanje po kršu, kar ni bilo čisto nič prijetno.
Sobotni večer je minil v znamenju predavanj in družabnih iger.
V nedeljo nam ni preostalo drugega kot da vzamemo pot pod noge in se še zadnjič odpravimo v steno. Naša naveza je izbrala Desno varianto zgornjega stebra (V/IV, II). Zanimiv detajl desne variante je bil majhen previs v zadnjem raztežaju, ki je smer precej popestril, poleg tega pa tudi kamin, skozi katerega smo morali zlesti v drugem raztežaju.
Bistvo tabora ni bilo v številu preplezanih smeri, temveč predvsem v na novo usvojenem znanju ter utrjenih veščinah varnega plezanja v hribih (nameščanja vmesnega varovanja, orientacije in ustrezne priprave na turo). Inštruktorji so nam puščali prosto pot pri iskanju pravega dostopa, prav tako so nas pri iskanju ustreznega sestopa samo usmerjali ter potrpežljivo čakali, da sami najdemo pot, ki bi bila najboljša. Učiti se in iti postopoma, po korakih, je tisto, zaradi česar bomo postajali vedno boljši.
Vsak dan bolj smo bili udomačeni, vajeni drug drugega. In čeprav smo se prvi večer še gledali nekoliko postrani, mogoče malo plašno, smo bili proti koncu tabora sproščeni, nič več zadržani. Se pravi: bili smo kot udomačeni lisjak s Kamniškega sedla, ki se vsak dan pogumno potika okoli koče.
Komentarji