[singlepic id=2744 w=320 h=240 float=left]Superlativi v Domnovi predstavitvi plezanja v Tomazinovi smeri v Stenarju so nas spodbudili, da smo tudi mi pohiteli v dolino Vrat. Mi smo bili; Rok, Iki, Franc in jaz.

Točno pet je kazala ura, ko smo zakoračili od avtomobila na parkirišču pod Aljaževim domom. Točno petnajst minut čez deveto pa je kazala, ko sem na robu stene v sneg odložil nahrbtnik in cepine. Lep kondicijski vzpon z veliko »foto šutinga« je bil opravljen.

Z Rokom sva sedela v zaveterju, zrla v severno triglavsko steno ter ugotavljala kako visoko v Skalaški smeri z Ladjo bi utegnila biti Grega in Flisko, ko so se le nekaj metrov vstran, na mestu kjer Tomazinova smer izstopi iz stene, v naju zazrle velike oči. Oči izpod mogočnega rogovja. Še preden sem utegnil pripraviti fotoaparat se je plečati kozorog obrnil in se počasi namenil po ozkem izpostavljenem snežnem grebenu.[singlepic id=2745 w=320 h=240 float=right] Na robu je obstal, se razgledal kot bi preverjal ali je v njegovem kraljestvu vse na svojem mestu, se zazrl v plezalca Ikija in Franca v steni pod sabo, zažvižgal in izginil za robom. Če so me še nekaj minut nazaj obdajali občutki, da so snežni grebeni in vrhovi naokoli za trenutek samo naši, pa me je prešinilo spoznanje, da smo samo obiskovalci v kraljestvu ponosnega kozoroga.

[nggallery id=121]