Tale abzajl bi skoraj bil rahlo romantičen (sonce je zahajalo, bilo je prijetno toplo, gužva je šla domov), če nas ne bi skrbelo, da bi se prevesil v nočni abzajl. Sicer pa smo skozi še vedno precej zasnežen Turski žleb sestopali po plezanju Vzhodne smeri v Mali Rinki.

Priprave pod smerjo.

Vzhodno smer smo tokrat plezali v dveh navezah: v modri (Uroš, Davo, Janez) in roza (Nataša in jaz) navezi. Pred vstopom v smer je bilo treba prečkati malo flikico snega, dokler nismo prišli do prvih jeklenic Turskega žleba. Smer ima na nekaterih mestih res nabite kline, je pa treba priznati, da jih za nas malinovce ni bilo ravno veliko, kaj šele dosti. Poleg tega je bilo zapleteno najti ustrezno mesto za zabijanje klinov ali dodajanje drugih varovanj. Predvsem so prišli v poštev klini, ker ni bilo pametnega mesta za metulje ali zatiče (ti so v soboto dobili čudežno moč za hitri pobeg iz kamnite zajede).

Modra naveza na štantu.

Za razliko od klinov, ki ponekod niso hoteli ostati v skali, so bili z nami tudi klini, ki niso hoteli domov. Tako da je od sobote naprej še eno dodatno sidrišče, saj smo notri pustili dva klina. Štant drži! Lahko ga lahko veselo uporabljate, če vas pot zanese v Vzhodno smer.

Preplezali smo dva odlična kamina, nekaj zajed. Je pa treba priznati, da je vse skupaj krušljivo.

Pri izstopu iz smeri sta dve možnosti. Mi smo izbrali desno, ki je ocenjena komaj z oceno II. Ampak bi ji zaradi krušljivosti in zapletenosti zaradi zaplate snega ob strani dodala še kakšno črtico zraven. Sicer pa sta nas na vrhu pričakala megla in veter, tako da smo po hitrem postopku zmazali skoraj vse sladkarije, pospravili opremo in odbrzeli proti Turskemu žlebu.

Megla na vrhu.

Abzajl skozi Turski žleb.

Pri sestopu skozi Turski žleb smo morali nekajkrat obiti snežišče, v srednjem delu pa so jeklenice še vedno prekrite s snegom, zato smo se odločili za abzajl.

Foto: Nataša, Davo, Janez, Uroš

Napisala: Petra