Veliki Klek in JZ greben

Datum objave: Avg 2, 2020

15.7.20 sva z Matevžem plezala Stanetovo-Spominsko v Šmohorici, ker pa seboj nisva imela motike za vrtnarjenje, sva se odločila za rudarjenje, s kladivom. V skoku prvega raztežaja sva odstranila manjši migajoč kamen, pri izstopu iz plate zgoraj pa malo večjo skalo, ki se je ob padcu razbila na mnogo strani. Že na pristopu pa sem slišal za plan o pristopih na ta višje vrhove v Evropi.

Čez dva dni sem se podal na morje s kolesom do Pule, v sredo pa sva šla pogledat v Matvoz kako tam po novem sije sonce. Ob odhajanju sem spet slišal okrog tistega načrta in sicer nekako tako ”gremo trenerat na Glokner v naslednih dveh kednih, lahk ti povem največ tri dni prej, če boš šov co”. Naslednje jutro je na ekranu pisalo’ ‘ kura vreme bo, ka če grema kr jutr?’ ‘ moj odgovor je bil nekako tak zaenkrat grem 90%, čez 5 min sem napisal 95%, čez 15min pa smo se že dogovarjali kaj gre v nahrbtnik.

Naša četica

Še dobro da sem delno tudi Črjan, da sem na grebenu razumel izrazoslovje Zgornje Mežiske doline. V petek 31.7. pozno popoldan smo se v severno Koroško zapeljali Matevž Gradišnik, Miha in Jure Ozimic (vsi AK Črna), Jure Oserban in jaz. Ker nismo štartali istočasno se je izvidniški del ekipe do Stüdlhütte odpravil že zvečer, dvojčka pa sta z združenimi močmi prišla za nami kar zjutraj. Na planinski koči smo doživeli svojevrstno tragikomedijo. Zaradi Korona ukrepov, smo po 10 zvečer lahko dobili pivo v prazni sobi, ni pa bilo mogoče spati v koči brez rezervacije, niti do 4 zjutraj na klopi. Glavni absurd pa se je zgodil ko nas je oskrbnica/delavka po manj kot 5min mirnega sedenja in tuhtanja zunaj prišla nagnati izpred koče v dolino. Po uspešni dramski uprizoritvi odhoda v dolino s čelkami, smo se v siju lune odpravili naprej v hotel nešteto zvezdic, kjer smo si spanje uredili iz ene podlage, dveh 60m vrvi in veliko kamenja priročno razdrobljenega v ploskve, kar je omogočalo zelo statično gradnjo. Hura za male krajcarje!

Naslednje jutro smo se skupaj malo do 6 podali proti grebenu Stüdlgrat. Navezali smo se na skrajšane vrvi in se podali za vsemi ostalimi, ki so dnevno pot čez ledenik preverili že po temi. Sama smer je že kar malo pretirano opremljena, vmes pa smo nekajkrat z metulji prehitevali mimo originalne poti in železnih izdelkov. Pred poldnevom smo prišli na vrh Velikega Kleka ali Großglockner-ja, ravno ko se je le ta malenkost spraznil. Iz sedečega uživanja nas je predramila naslednja gužva in takrat smo se odpravili po Normalwegu navzdol. Zaradi ekonomičnosti smo nekajkrat izven linije zavarovane smeri nemoteče uporabili tehniko abzajla, ta pa je zmotila tudi nadobudnega vodnika skupine, ker smo za spodnjih 10% zasedli eno izmed mnogih železnih palic, namesto cele poti za 5 in več minut. Bolj prijazni pa so bili Severni Nemci, katerim smo za 30 m olajšali pot. Po snegu smo preizkušali zelo različne načine spuščanja od smučanja brez smuči, do improvizirane izdelave Pležuha, za najboljše pa se je izkazal kar umirjen korak. Bolj smo bili blizu parkirišča bolj vesela je bila utrujena koračnica. Ker smo bili parkirani na različnih straneh, nam je uspelo kreniti na pot brez,da bi se sploh poslovili, kar verjetno tudi kaj pomeni. Sta pa Jure in Miha potrobila, ko sta nas ‘ta lačne’ slučajno videla na pločniku v Lienzu. Ob 11 zvečer smo se doma stuširali in umili zobe.

Davo Mihev