Ker nas je v taboru v Vipavi sonce za ta letni čas čisto preveč segrelo, je padla ideja, da se ohladimo in izkoristimo verjetno še zadnje letošnje ugodne razmere za Studlgrat.
Na kamerah je greben izgledal kar poletno, zato smo se hitro napakirali in v ponedeljek popoldan odpravili v Kals.
Prespali smo v zimski sobi pri Studlhütte, kjer je za noč čarovnic pod znanim čarovniškim mestom- Klekom- potekal tudi spodoben obred zažiganja čarovnice.
Okoli 4:30 (torek) smo se odpravili čez ledenik na zahodni strani Luisenkopfa proti Stüdlgratu, kjer nas je presenetilo mnogo razpok. Najširša uhojena pot v snegu je vodila v napačno smer- med največje razpoke. Izgledalo je, kot da bi prejšnji večer tudi tukaj imeli obred iztreblanja čarovnic z metanjem v razpoke, saj se je po cca 20minutah hoje ‘špura’ končala direktno v razpoki. Od mesta vaj za ledeniško tehniko smo se nato vrnili proti pravi smeri in tako do Frühstuck placa prispeli nekaj minut ‘prepozno’ !!! Porabili smo namreč skoraj 4h, tabla pri sidrišču z lepim jutranjim soncem pa po avstrijsko zapoveduje vrnitev, če si do nje od Studlhütte porabil več kot tri ure.
Ker je vreme dobro služilo in je bila ekipa dobro razpoložena, smo nadaljevali do vrha Velikega Kleka in nanj prišli ob planiranem času. Konstantni veter pa je takrat nad njim že zgrnil kopo oblakov, tako, da nas je najtežji del ture – sestop po kopno-snežno-ledenem grebenu šele čakal.
Sam Stüdlgrat je bil prehoden brez derez, čeprav se je bilo mestoma treba izogniti poledenelim stopinjam, kar je še malo popestrilo plezarijo. Sestop smo opravili z ledeniško opremo in čez ključna mesta prav tako v navezi.
čez Stüdlgrat so nas prehitele tri vodniške naveze, ki so z bogim 20m štrikcem zelo hitro napredovale. Leon in Grega sta poskrbela za našo varno plezarijo s ‘polno bojno opremo’. Na vrhu pa smo bili čisto sami! Obiska je bilo ta dan res izredno malo.
Večjih presenečenj ni bilo, razen popolnoma zeledenelega kamina zavarovanega z vrvjo- zadnjih 6m skalnega spusta nad Adlersrühe in razpokanega ledenika pod njim. Le tega od koče ni več moč doseči po sneženi podlagi, obvezen je sestop po jeklenicah. Le te pa se končajo na slepo kakšne 5m nad snegom, zato so malo pred koncem namestili dodatno vrv, po kateri smo se spustili naravnost med dve razpoki, vendar je bila pot od tu jasno shojena in varno smo prispeli nazaj do Studlhütte.
Sneg se prične kakšne pol ure hoda od koče. Razlika v ledeniku med turo letos in pred dvema letoma je – ‘za zjokat’.
Vse ostalo je bilo super, tako da bo ta zelo dolga in pestra tura z mnogimi razmerami (sorazmerno dolg dostop, plezarija, sneg, led, zajle in drytooling) ostala nepozabljena za vedno.
Grega, Leon, Kaja
Zapisala Kaja Kos.
Komentarji