Veliki Kozjak, Dabarci, Strogir, Veliki Kozjak

Najprej moram pohvaliti Gregana za še en super tabor, ki se je odvijal od 28.4 – 2.5, torej od četrtka do ponedeljka. Organizacija je bila dobra, kljub temu da smo našo destinacijo spremenili, je bila izkušnja prav tako dobra, kot pa če bi se odpravili v Bosno, katero bomo brez dvoma obiskali še to leto (upam).

V četrtek smo se zgodaj zjutraj odpeljali proti Hrvaški. Pot je bila precej dolga ampak smo si jo krajšali s poslušanjem Milana Kamnika ter ostalih starejših klasik rock n roll glasbe in podobno. Izkazalo pa se je da ne bi bila dober Dj, pa ne zaradi okusa, ampak zaradi mojega konstantnega prestavljanja glasbe.

Med potjo smo se odločili, da bomo že prvi dan kaj splezali. Zavili smo proti Dabarcam, saj so bili ravno na poti. Jaz sem bila tam prvič, moram pa povedati, da so mi dali pravi okus primorske burje. Pihalo je kot bi bil sodni dan, Urošu je veter z rok izpulil karabin. To pove že veliko, tako da v natančnih številkah sploh nerabim pisati. Splezali smo smer Bible und bubl-105m/5a+, ter smer Starter-65m/4c. Bili smo kar zadovoljni, saj tega dejansko sploh nismo imeli v planu za prvi dan.

Po končani plezariji smo se nastanili v prav prijetnem apartmaju kjer so nas že pričakali Janez, Brigita,Nik,Grega in pa Ana. Ostali so prespali v apartmaju, jaz pa sem se nastanila kar v šotoru, kar se ni izkazalo za tako slabo odločitev, če odštejemo hurikanski veter, ki je začel pihati proti večeru. Posedeli smo ter skovali plane za naslednji dan. Odločili smo se, da gremo pogledati v Strogir.

Naslednje jutro smo se najedli, popili kavo in se podali na omenjen cilj,( Uroš,Leon,jaz),splezat smer Orada-100m/5c,smer je zelo lepa in plezljiva, v njen se najde tudi lep detajl, kjer se moraš nekako nabasati pod previsom in nato prestopiti v škrapljo. Čeprav je smer krajša smo bili v njen kar nekaj časa, naredili smo abzajl, ker bi nam sestop pobral najbrž zelo veliko časa. Med potjo v apartma smo se ustavili še v gostilni in se okrepčali. Hrana nam je v kosti vlila še nekaj dodatne energije zato smo se odločili za še en kratek obisk Dabarc. Leon, Grega, Janez so se podali v smer rolling stones-80m/5b+, midva z Urošom pa v Italijansko smer-120m/5c, kolegi so smer uspešno preplezali, midva z Urošom pa sma po prvem cugu, ki je bil označen za najtežjega obrnila, saj je spet začelo zelo pihati. Kolegi so povedali, da oni niso občutili takšnega vetra, tako da je bila smer, katero sma plezala zgleda obrnjena ravno v smer, v katero je pihal veter. Mislim, da to ni bila slaba odločitev, včasih pač moramo obrniti, pa tudi razpoložena nisma bila ravno najbol. Drugače je smer v prvem cugu bila izjemno lepa, posebej dva detajla, ki potekata po krajši plati. Pozabila sem omeniti, da so vse te smeri bile tudi navrtane.

Vrnili smo se h kampu, ta dan pa so prispeli tudi Jan, Petra, Daša in Mitja, tako da se je vzdušje samo še okrepčalo.

Naslednji dan pa smo se odpravili proti Velikem Kozjaku, res zelo lepa destinacija. Pot do tja je bila kar dolga. Mislim, da je vožnja z avtom trajala približno uro, če odštejem še manjše tehnične težave, ki smo jih imeli na cesti. Naleteli smo namreč na dve snežni oviri na cesti. Ko smo naleteli na tretjo, nas je kr malo strla, saj je bila cesta popolnoma zasnežena. Nismo vedeli kaj je naprej, zato smo bili kar malo v dvomih, nekateri so predlagali umik, nekateri pa smo si želeli vsaj do samega Kozjaka, samo da bi videli kakšni so pogoji, koliko je velika stena ipd.. Na koncu smo le prišli do zaključka, da tudi tisti, ki smo si želeli samo do tja, pa le nismo tako iracionalni kot je na začetku kazalo. Izkazalo se je, da je šlo le za zasnežen predel. Cesta in pot sta bili v nadaljevanju popolnoma kopni. Tu in tam se je kje našla kakšna flika snega. Pokrajina nas je res očarala, še posebej pa sama stena Velikega Kozjaka, ki ponuja veliko možnosti plezanja. Čeprav so smeri nekoliko krajše narave so res zelo lepe. Kozjak smo poimenovali tudi “raj štiric”, saj je vsaka linija, ki smo jo plezali imela takšno oceno. Ko pogledaš Kozjak od daleč, nekateri prehodi izgledajo nemogoči in mestoma zahtevni. Ampak ko pa si pod steno oz v njen, pa ti prehodi postanejo zelo lahki in res logični. Je pa vsekakor prav, da se kljub temu stene lotiš z kančkom spoštovanja. V Kozjak smo se podali Leon-Grega, Janez-Uroš, Petra-Jan-Jaz. Vsak izmed nas je splezal tri krajše smeri, ki smo jih poimenovali : Smer1- 100m/ IV/III aka Jure 1, to smo plezali Jaz, Jan, Petra, smer je imela že kar na začetku krajšo zajedo, vmes je sledil lažji svet, nato pa se izstop, ki je bil čudovit. Med tem sta Grega in Leon splezala smer, ki je potekala nekoliko desno od naše smeri, ki je tudi imela enako karakteristiko : smer 2 aka Jure 2: IV/III-100m, ti dve smeri sta imeli drugačen le začetni raztežaj, drugače pa sta se v večini prepletali in izstopili po enakem svetu. Naveza Uroš in Janez pa sta med tem splezala skrajno desni greben, Smer 3 aka Jure 3 : -IV/III-70m, ta smer je bila nekoliko krajša, saj si z eno vrvno dolžino lahko potegnil na vrh Kozjaka. Jaz, Jan, Petra smo se po prvi preplezani smeri odločili še za eno, ta je potekala enako kot pa smer 3 aka Jure 3, le vstop je bil nekoliko drugačen, bolj levo po spet lažji štirici, v tej smeri smo našli tudi star klin oz dva. Naveza Grega- Leon je plezala enako smer pred nami, vendar si je izbrala desno varijanto. Po končani smeri, sta se Jan in Petra odločila, da se podata še na plažo vendar na koncu tega nista storila, dolga zgodba. Naveza Uroš-Janez je preplezala še smer, ki sta jo najprej preplezala Grega in Leon, nato pa sem se zaradi odhoda Jana in Petre pridružila navezi Leon-Grega. Splezali smo še zadnjo smer imenovano smer4 oz Jure4, ki sta jo pred tem splezala še Uroš in Janez. Da se to nebo slišalo preveč kompleksno, vsak izmed nas je splezal tri smeri. Pa da ne bo pomote, nobena od teh smeri ni prvenstvena, tako smo jih poimenovali v sklopu naše interne šale “Jure”. Skratka, prav očarljivo je bilo, skoraj že nekoliko pocukrano. Na sestopu so si fantje še od blizu šli ogledati Debeli kuk, ki je relativno blizu Kozjaku, ampak to smo si pustili za naslednjič.

Vrnili smo se veseli in polni energije. Ampak prava plezarije se je za nekatere šele začela. Ta dan je naša Petra praznovala svoj 34. rojstni dan. Pripravili smo ji tortico z njenih najljubših roladic in zapeli pesem. Ponovno so se skovali načrti in tvorile naveze. Kot sem že prej omenila, se je za nekatere prava plezarija šele začela. Naslednji dan sta se Daša in Leon podala plezati smer Ma-jo -150m/6a, ter še eno smer za katero nisem prepričana kako se imenuje, vem le to, da sta po tem še Grega in Leon splezala smer Velebit Express-120m-5b+. Jaz, Petra in Jan pa smo se odločili da ponovno obiščemo strogir, splezali smo smer Long Step-150m/5b+. Že nekoliko zmatrani, smo se še zadnjič pozabavali, kero rekli nato pa odšli spat. Prišel je dan slovesa, po kavi in zajtrku smo se poslovili, a ne za dolgo saj prihaja tabor Arco, upam le, da nam bo vreme naklonjeno. Jaz, Leon, Uroš smo se na poti domov podali v poslednjo smer z imenom Singin in the rain-145m/6a. Ironija naslova te smeri je, da se je skoraj zares uresničil, vreme je z metra v meter postajalo vse bolj neprijazno. Drugače je smer odlična z izjemo detajla, ki je ocenjen s 6a. Ta detajl pa je plata, ki je nihče od nas ni splezal prosto. Če bi imeli več časa, bi jo zagotovo naštudirali. Potem pa še dolga pot domov

Bili smo super druščina, upam da se še kdaj tako zberemo kot smo se zdaj. Mislim oz si skoraj upam trditi, da je vsak izmed nas zadovoljen, upam da me še kdaj vzamete s sabo.

Se vidimo naslednjič…

SLIKE

Prvi dan v Hurikanskem vetru
Strogir
Strogir
Kozjak
Kozjak
Kozjak še od daleč
Daša in Leon v Dabarcih
Slavljenka na vrhu Kozjaka
mavo je zapihavo
Nik in Ana na plaži
almost singin in the rain

Komentarji

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

nine − 8 =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.