Dolgo je bilo čakanje na meji s Hrvaško, tako da smo v Paklenico prispeli šele ob drugi uri zjutraj v soboto. A izplačalo se je. Z Gregom sva preplezala Vilo Velebita, 320m z oceno 7b+ za Grego, ki je smer zmogel prosto. Najbolj ostane v spominu fascinanten četrti raztežaj pod in preko ogromne strehe. V nedeljo sva že malo utrujena od prejšnjega dne preplezala še smer Nema Dinka do Dinka,290m, 7b za Grego, ki se tudi v tej smeri ni dal ne dolgim vztrajnostnim težkim raztežajem v spodnjem delu smeri in ne boulder problemom nad skalno gredino v osrednjem delu stene. Sam sem v enem izmed takih previsnih mest brez pravih oprimkov (6c+) skoraj izpustil dušo, da sem se po več poizkusih končno spravil čez. Potem pa sva z Gregom prespala večji del poti domov, medtem ko je šofer Iki s kopilotko Ivo varno opravil s potjo. Za čuda brez čakanja na meji.