Nekajmesečno načrtovanje organiziranega večdnevnega tabora je rodilo nenačrtovan neorganiziran dvodnevni tabor. Usoda vedno poskrbi, da se na koncu vse izide še bolje, kot … Japajade, kaka usoda! Za to, da je bilo krasno, da smo se naplezali, naredili nove načrte (eni čarovniški so se že uresničili), se zabavali in se s pogovori znebili tudi kakega bremena ali si naložili novega, smo poskrbeli kar sami.

Izvidnica in Airforce One sta se v Vipavo odpravili že v petek, nekaj lenuhov pa se (nas) je v kampu Tura prikazalo v soboto, 29. 10., dopoldne, ko je bila kuhana že druga runda kave.

Nenačrtovano smo vsi izbrali plezanje nad cerkvico sv. Miklavža, ne morem pa točno napisati, v katerih smereh, ker smo se sproti odločali in kombinirali. Mislim, da smo preplezali Supernovo, Smer čez plošče, Nikolajevo in še katero, ki se najde v tistem trikotu. Vsi smo splezali do vrha Podraške ture, tako da smo nabrali skoraj 400 višincev. Sestopali smo po vrhu do markirane poti na Gradiški turi.

Presenetile so nas izredno visoke temperature, ki jih kljub napovedi nismo pričakovali. Kaj sledi hudi dehidraciji 15 članov tabora, je jasno, ker pa se nam je zvečer pridružil še Manjana, smo si vsak enega rosnega privoščili še na njegov račun.

V nedeljo smo se malce porazgubili v stenah nad kampom. Nekateri so preplezali znane smeri, nekateri pa smo raziskovali in si domišljali, da vlečemo prvenstvene linije, kar je seveda samo tolažba, ker vstopov v neopremljene smeri, ki smo jih želeli preplezati, nismo našli.

VIP(avovci): Fižola, Vinko, Olga, Špilč, Janez, Nataša, Marinka, Grega, Kaja Kus, Kaja Kos, Leon, Lesi, Branč, Irena, Manjana in Gozdna