Vodo imam, za razliko od mojih čevljev, rad, še posebej v trših agregatnih stanjih.Tako smo dni pred otoplitvami izkoristili za turanje in (upam da se motim) še zadnje ledno plezanje v tej sezoni. V četrtek smo z Dašo, Marinko in Nušo (tudi z Bajlo, ki pa ni smučala), vodo izkoristili za lep turni smuk na Dobraču. Teren je bil že dva dni po zadnjem sneženju precej zvožen, a se je dalo kljub temu zelo lepo zavijati. Ker sem ves dan preživel v (prijetni) družbi deklet (tudi pes je bil pravzaprav psica, he he), sem dan krstil za Češpljev dan.
S Perotom so naju cepini tako srbeli, da sva se kljub Martinim izkušnjam pri dostopu do Čedce odločila, da poskusiva izkoristiti še zadnjo priložnost za plezanje Sinjega na Jezerskem. Vstala sva zgodaj, tako da sva opremo na parkirišču pri zadnjem kmetu pripravljala še v temi. Cesta od tod dalje ni splužena, kar je podaljšalo dostop za pol ure. Zadnja ura pristopa pa taka, kot ga je opisala Marta v prejšnjem članku… Od daleč je bilo videti, da je skok v prvem raztežaju bolj podoben švicarskemu siru, kot pa zaledenelemu slapu, a sva se kljub temu odločila, da se potrudiva vsaj toliko, da se z okli dotakneva ledu. Na vstopu se je izkazalo, da bi se mogoče pa le dalo še varno prigoljufati čez. In sva poskusila. Vsi napori so bili takoj poplačani – prava puter plezarija, poezija in kar je še takih pridevnikov!
- Sva že čez “sir”. Je lušno!
Komentarji