Ko je letos le padlo nekaj snežink (hvala vsaj za led, mati Narava), sem začutila klic gora (kot vsak dan, ko se zbere vsa čreda, pardon, družina). Za čuda mi je uspelo Jureta prepričati, da si zasluži kak dan dopusta, čeprav ga ima že toliko, da bi lahko šel na odpravo in potem še en mesec počival. In si ga je vzel! Verjeli ali ne, radio kljub njegovi odsotnosti še stoji in nobena oddaja ni izostala. No, in ker sem vendarle ženska, sem »glavi družine« prepustila odločitev, kam me bo peljala na celodnevno (beri triurno) (s)muko. In Jure je izbral smučišče! No, šele ko mi je pojasnil, da gre za zapuščeno smučišče, nisem več gledala kot ona riba teleskopka in se z ne previsokimi pričakovanji strinjala z izbiro.

Na smučišče? Moj pogled.

Naj bom iskrena: Kobla me je zelo presenetila. Nekdanje smučišče bi bilo skoraj neprepoznavno, če ne bi bilo pravi muzej na prostem. Stebri, žice in poseka spominjajo na nekdaj zelo priljubljeno smučišče, na katerega je celo iz Ljubljane vozil smučarski vlak. Med vzponom je Jure obujal spomine na dni, ki jih je s starši in starimi starši preživljal v tem okolju, zato mi je bilo kaj kmalu jasno, zakaj si je tako zelo želel iti tja. Kobla ponuja zelo udoben pristop, izbiramo lahko kar med dvema možnostma – direktno s spodnje postaje, če je dovolj snega, ali krajšo s srednje postaje (približno 900 oz. 600 višincev), oboje pa tako, da dile natakneš že pri avtu. Najbolj pa prepriča s travno podlago in solidno strmino proti vrhu, kjer tudi zahtevnejši turni smučarji lahko naredijo nekaj zanimivih zavojev.

Pod vrhom

In ker je Jure izbral prvo turo, sem lahko sama izbrala dve, pa še to zaradi nepopolne prve. Če te baše čas in če trepetaš zaradi odjuge, na hitro skočiš nad Ljubelj. To pa je ena od prednosti bivanja v okolici Ljubljane (poleg kažipota proti Koroški). Midva sva na Ljubelju v pol ure, tako da nama budilke ni bilo treba nastaviti ob nečloveški uri. Zaradi spihanega snega pod vrhom Begunjščice (meni se je zdel čisto v redu, ampak glava družine je očitno imela mačka) sva se prvič obrnila pod vstopom v Ipsilon in v super razmerah kar prehitro prišla do avta. Ni in ni mi šlo v račun, da sva se brez veze obrnila pod vrhom (jaz bom pa menda ja vedela), zato je glava družine občutila bes vratu družine – vrat pa le obrača glavo, kakor mu paše – in se je morala čez dva dni skupaj z vratom spet vrniti pod Begunjščico.

Pod vrhom. Spet. Foto: Jernej Šarkan

Svoj prav sem dokazala, saj so bile razmere drugič slabše kot prvič, a sva vseeno brez težav prišla na vrh Begunjščice po Centralni grapi. Pišem v svojem imenu, al. ;-) Med potjo sva srečala zanesenjaka Jerneja, ki je bil celo v slabšem položaju kot jaz – osem njegovih ‘prijateljev’ se je namreč med potjo odločilo, da ga počaka kar v koči.

V Šentancu

Za spust sva izbrala Šentanski plaz, ki pa ni bil zasnežen do vrha, tako da sva dobrih petdeset višincev prepešačila. Preostalo pa je bilo carsko! Do proge, seveda. Tam pa gužva …

Ker nama tudi v drugo ni uspelo v celoti smučati z Begunjščice, glavo družine tukaj uradno obveščam, da bo še treba iti gor. Saj noče, da glava boli mene, al.

Gozdna

Foto: midva in Jernej Šarkan