V nedeljo sva z Gregom opravila zimsko ponovitev ene najlepših smeri v slovenskih Alpah (navedek v plezalnem vodniku). Smer Herle – Vršnik, V A1/IV,III,450m, sem imel kot tako, skrajno lepo, tudi v spominu. Septembra 1982 sva jo z Robijem, takrat dva navdušena pripravnika, preplezala v štirih urah. Tokrat sva z Gregom potrebovala nekoliko več časa. No pravzaprav je nisva preplezala v nedeljo, plezanje se je majčkeno zavleklo tudi v ponedeljek. In ko sva se peljala proti domu sva bila vesela opravljene ture …
Bodi dovolj za romantike, ki imajo radi sončne zahode, lepe razglede, čist zrak, lahkotno poplezavanje in lepe trenutke, ki jih doživiš le v gorah. Tisti, ki imate radi avanture in sodite med sado – mazo, kot reče moja najdražja in se vam ljubi brati dolge tekste pa lahko z branjem nadaljujete.

Pa lepo od začetka. Večkrat slišimo razprave o tem, da je zelo nehvaležno ocenjevanje alpinističnih dosežkov, saj nobena gora, stena ali smer s katero se soočimo večkrat, ni dvakrat enaka. No je že enaka, a so vremenski pogoji in razmere tiste, ki dajo vzponu težavnost in težo. To sem najbolje spoznal sam ravno v SZ Ojstrice, tistega daljnega leta 1982. Takrat sem šele dobro spoznaval alpinizem in sramežljivo delal prve korake na poti od domače Uršlje in Raduhe. Z Anzanom sva v Zmaju doživela noro nevihto. Sam, nevajen resnih trenutkov v gorah, sem čepe na polički, med treskanjem strel, padanjem kamenja in kot oreh debelo točo prestrašeno pogledoval proti Anzanu, ki je nižje strumno stal na varovališču, z glavo uprt v razpoko pred sabo. Le nekaj metrov vstran je po sosednji razpoki, ki je vodila višje na vrh skalnega stolpa nekajkrat švignila žareča strela. Vztrajno sem si ponavljal: »Če preživim ta dan me stene ne vidijo več.« Takrat mi stena ni ostala v lepem spominu. A ker sem na zaobljubo med nevihto hitro pozabil mi je že čez štirinajst dni bilo dano, skupaj z Robijem, spoznati isto steno povsem v povsem drugačni luči. Prekrasno doživetje dveh tečajnikov v lepem vremenu v Herletovi smeri…
Nič čudnega, da sem bil takoj navdušen nad idejo Grega, da se smeri lotiva pozimi. A prvi poizkus v zimi 2012 se je sfižil že na dostopu. Udiralo se je preko pasu in morala sva priznati premoč, sicer ljubemu, pršiču. Potem so prišli na vrsto drugi projekti in nato zima, ki se izteka. Ne Grega in ne jaz te zime nisva nič splezala. In da zimo ujameva za rep, sva v nedeljo ob pol petih krenila od avta. Tokrat naju je gaz prijazno vodila mimo koče na Klemenčevi jami do Zgornje jame in od tam celo v smeri Kopinškove poti. Ko pot zapusti gozd sva ob balvanu pustila palice in en nahrbtnik in se namenila proti steni. Sneg je bil nepredelan, kar ni bila dobra napoved, a sva upala, da bo v steni bolje. Ob pol osmih sva vstopila v smer. Nenavezana sva drug za drugim splezala na polico pod previsi. Za seboj sva pustila globoko sled v mehkem snegu. Nič kaj dobre snežne razmere se nama niso obetale. Levo od streh in police pod njimi je izpran prag v žleb, ki vodi navzgor. Tu poleti s plezalniki na trenje odplešeš navzgor, pozimi pa bi pričakoval prijazno pikanje v led ali sneg. A nič od tega se nama ni ponudilo. Še dobro, da sta pod pragom zabita stara klina. Grega je v gladki skali iskal oporo za konice derez in se stegoval z lednim orodjem visoko, da bi nekam zataknil, ko je nenadoma poletel po zraku. Ker sem sam stal nekolikanj stran od stene, da bi imel boljši pogled nanj, ko bi plezal za robom in sem varoval na pas, me je sunek vrvi prekopicnil, da sem z obrazom pristal v mehkem snegu na polici. Krčevito stiskajoč vrv, ki ga je zadržala sem se skobacal na kolena. Grega je pod polico, z lednim orodjem v rokah bil že kar nared, da poizkusi še enkrat. Nič se ni prestrašil, le malo je godrnjal nad prvim detajlom v smeri, ki je takoj pokazala zobe. Vklopil sem go pro kamero, a Grega v drugo ni ponovil poleta. Izginil je za robom, od koder sem slišal le zvoke glasnega dihanja in praskanja kovine po skali. Vsake toliko se je vsul čez prag sneg. Vrv pa se je pomikala neskončno počasi. In ko se mi je že zdelo, da je pridobil nekaj metrov je ponovno zdrsela nazaj. Nič kaj drugače ni bilo v naslednjih raztežajih. Grega, ki je najhitrejši plezalec s katerimi sem kadarkoli plezal v navezi, se je mučil za vsak pridobljeni centimeter. Zelo pogosto, s težavo, je nameščal varovanje. To mi je povedalo dovolj o neugodnih snežnih razmerah. Čas je neusmiljeno hitel in bližal se je poldan. Megla se je prikradla in naju zavila v sivino iz katere je drobno padal sneg
»Grega v teh razmerah nama bo dan prekmalu ušel.«
»Jaz bi se še malo matral, obrneva še vedno lahko pozneje, »je kratko odgovoril. In sva nadaljevala, z upanjem, da bo višje bolje. Pa ni bilo. In ko sva prečila iz votline v votlino proti levi in sva bila nedaleč od največje, Herletove votline sem vprašal: »A pogledava na uro?« »Ne to bo samo slabo vplivalo na najino psiho,« je odgovoril. Seveda je imel prav. Tudi brez ure je bilo jasno, da sva pozna. Na stolpu pod navpično steno, preko katere vodi znamenita prečka, s prvim v slovenskih stenah zavrtanim svedrovcem, sva si prvič vzela minuto za nekaj požirkov čaja. Nato je Grega zaplezal in pri tem godrnjal, ker je začel pritiskati mraz. Seveda, dan se je pričel nagibati v večer. Kar lepo je zmogel, ta zaradi strmine skoraj kopen raztežaj. Le na koncu, ko strmina popusti in se je potrebno pomikati po snežni polici s skalnimi trebuhi je godrnjal, ker je en cepin pustil pri meni. Bolj nerodno sem se raztežaja lotil sam. Želel sem hiteti, dereze so prevečkrat izgubile oporo, da sem trdo s koleni pribil ob steno viseč na rokah. Zanohtalo me je kljub rokavicam in navijalo me je v roke. Ne vem kaj je bilo hujše. Bil sem na polici le še dva skalna trebuha stran od Grega, vrv je v loku proti levi vodila do njega. Eno orodje sem zataknil v razpoko in se nagnil pod skalni trebuh, ki me je tiščal navzven. »Moral bom malo navzdol,« sem pomislil. V tistem trenutku pa sem izgubil ravnotežje in omahnil z glavo naprej. Že sem se videl, kako bom zanihal v odprti steni pod varovališčem, kamor je vodila vrv, ko me je sila potegnila nazaj. Pri tem sem z nogo trdo udaril v skalo. Grega je začudeno gledal proti meni: » Kaj te je zadržalo?«
Cepin z oklom zataknjenim v razpoko, ki je bil pripet za plezalni pas je bil. Neverjetno kaj vse zdrži cepin, ki je s trakom privezan na plezalni pas. Še kadar ga zatakneš za komaj viden rob, ki ga z premrlimi prsti ni moč držati, bo držal, če ga le obremeniš v pravilni smeri.
V naslednjem raztežaju naju je dohitela črna noč, ki je zamenjala siv dan. Prvič sva imela težave z iskanjem prave smeri. Še nekajkrat se bo zgodba ponovila. Zaradi megle se je snop svetlobe že po nekaj metrih izgubljal. Niti Gregova nova močno svetilna čelka ni pomagala. Mraz je vedno bolj grizel. Med varovanjem sem se tresel, kot šiba na vodi. Ko sem plezal sem se po vsem telesu ogrel, le prsti na rokah so še bolj otrpnili in vedno bolj me je navijalo v noge. A se nisem prav mnogo menil za to. Osredotočen sem bil le na naslednji meter pred sabo. Že davno sem padel v tisto stanje, ki se ga spomnim iz najbolj zahtevnih in najdaljših tur, ko preprosto odmisliš vse moteče faktorje in čustva otopijo in je vse podrejeno boju za naslednji meter. Takrat zmoreš več kot zmore tvoje telo.
Ta raztežaj je Grega potegnil po navpičnem kotu levo od položnih plošč kjer plezaš poleti, a z derezami po njih nikamor ne bi prišel. Vse varovanje je moral narediti sam. In ponovno je ugotovil, da imava do vrha le še dva raztežaja. Tokrat sem molčal. Nisem ga želel ponovno razočarati, a skica, ki sem jo imel pomečkano v žepu obljublja dva raztežaja do roba, ko bova pod kaminom. Pred nama pa je bila spet ne vem več katera žmula po vrsti, nad njo pa črna tema. Še nekajkrat je Grega zaklical: «Zdaj pa dobro pazi,« še precej mrzlega snega je spustil name, ko je kopal nad sabo in iskal kam zatakniti orodje in še enkrat sem ga spustil po vrvi, ko se je zaplezal preveč v levo, medtem ko mi je spanec lezel na oči in še enkrat sem se zadihan potegnil na varovališče, ko se je končno nad nama zarisala temna ožina, ki je izginjala v megli. To pa bi moral biti raztežaj s kaminom, ki vodi do lahkega terena in na rob stene. »To bova pa že še zmogla,« pravi Grega, ko se nameni naprej. Prva dva metra se zopet muči po povsem gladki steni, ko pa doseže žleb, ki pelje proti temni ožini vrv hitreje steče. Prvič tega neskončno dolgega dne si oddahnem misleč, da se je pot do vrha odprta, ko se vrv zopet ustavi. Po tem, ko je vrv že nekajkrat več metrov stekla in se zopet vrnila in je od zgoraj slišati robantenje in vprašanja, če se spomnim kot bi tu naj vodila smer mi postane jasno, da sva obtičala in ne bo šlo naprej. Predlagam, da naj naredi varovališče in pridem do njega. »Zakaj bi ti prišel do mene?« slišim od zgoraj. Kaj naj mu odgovorim, da bova skupaj lažje našla smer, ali da bom še jaz poizkusil, če pa sem za tri luknje slabši od njega, ali pa da bova pripravila prostor za bivak in počakala dan, ali mu preprosto povem, da me na nerodnem varovališču, kjer je prostora za eno nogo navija in zebe in bi se preprosto rad spravil od tod. Nič od tega, bolje da sem tiho.
»Bom še enkrat poizkusil desno iz kamina,…«
Ura je pol dve. Osemnajst ur po tem, ko sva vstopila v smer sva na robu stene in še dve uri in pol sva porabila za sestop po Kopinškovi poti. Ob štirih zjutraj sva mrtvo utrujena sedla pri balvanu kjer sva dan poprej pustila palice in en nahrbtnik. Prvi počitek od takrat.
Svita se, ptički se oglašajo. Konec zime bo. Ura je šest zjutraj, ko vse povprek v avto mečeva mokro opremo. Petindvajset ur in pol je trajala najina tura. »Tokrat pa sva vse skupaj malo posilila,« pravi Grega in doda: »Mater sem zmatran.« »Pa ne bolj kot jaz,« mu odvrnem.« Nenavadno, ob tem je čutiti, da sva neskončno zadovoljna. Res čudna so pota alpinistova do sreče in zadovoljstva.
Ob pol osmih sem doma. Katja se spravlja v službo, Nik v šolo, jaz pa pod vroč tuš. Aja, pozabil sem omeniti. Ko sva se v ranem jutru vozila po panoramski cesti iz Logarske doline so najine utrujene oči zrle veliko rdečo kroglo, ki je ožarjala hribe pod sabo, da so bili naravnost čarobno obarvani. Pa še naj poreče kdo, da v hribih ni idilično in lepo