V decembru se je dalo v naših gorah kar lepo plezati. Stene so bile bolj suhe kot poleti, temperature v senci ravno dovolj visoke, da nas ni preveč zeblo, na soncu je bilo pa itak za kratke rokave.

Še pred uradnim začetkom zimske sezone sva z Martininim Blažem splezala Steber Velike Raduhe. Ko smo končno dočakali zimo se je najbolj smejalo Pipiju, saj že nekaj let načrtuje 1. zimske ponovitve nekaterih smeri v Srednji Raduhi. Pri uresničevanju njegovih načrtov smo se mu pridružili Edi, Vinko in jaz. Skupaj smo splezali Bukovsko zajedo. Dva dneva prej sma imela z Ježem smele načrte za plezanje v piramidi Velike Raduhe. Na koncu je ostalo le pri načrtih, saj je eden od naju večer pred načrtovanim vzponom preživel na koncertu Big foot mame, drugi pa za knjigami, posledično se je ura za vstajanje prestavila iz četrte na sedmo, cilj pa iz Velike Raduhe v Peco. Kljub rahlemu vetru je bilo v steni prav prijetno toplo. Splezala sma eno navrtano smer, ki poteka levo od Koroške. Pretekli torek je bilo v Kordeževi rami še topleje, ozračje je poleg sonca segreval tudi khm…nadzorovan požig borovcev, tako da je pri plezanju prav prišla tudi gasilska oprema :). S Francem T. sma splezala njegovo najljubšo – Koroško. Na zadnji dan prejšnjega leta sma z Ježem opravila še en vzpon (ta je tudi najbolj dišal po zimi). V S steni Ojstrice sma splezala Zmaja. Čez najtežji raztežaj prosto ni šlo, sma bila pa na koncu dneva vseeno zadovolna.

Franc v Koroški smeri

Leteči gasilci

Gasilska naveza

Jež v spodnjem delu smeri

Zimski del vzpona v Ojstrici