Kako je lahko največ objav na naši spletni strani mojih, če pa sem že lep čas verjetno ena od najmanj plezalno aktivnih članic? Vsaj v hribih, saj cepine vzamem v roke vsaj enkrat tedensko, če je le mogoče – na srečo se to še kar da, saj za to ne potrebujem veliko časa, skala je lahko mokra, če ni soplezala/-ke, se pa tudi najde kaka prečka.
Sem pa letos nekajkrat skočila tudi v hribe, z mojim močvirnikom sva namreč letošnji dopust porabila za tisto, kar je običajno vedno v ‘zadnjem planu’; štimala sva dom in okolico in malce pohajkovala po okoliških hribih.
En spomladanski obisk Klemenče peči je zagotovo premalo, da bi se človek ‘uplezal, zato sva si 28. julija za začetek izbrala opevani vzpon na Brano po Kaptanovem grebenu. Gre za brezpotje po izredno lepem, razglednem in na nekaj mestih zelo izpostavljenem grebenu levo od Bosove grape. Zelo dobro je imeti kakovosten opis in čim več informacij, da ne zaideš ali se zaplezaš, med borovci pa ostro oko najde krasno speljano stezico, kjer ne smeš narediti napačnega koraka. Poplezavanje ni zahtevno, ocenjeno z II–III, vendar je izpostavljenost marsikje tolikšna, da to o napačnem koraku ali gibu velja tudi tukaj. Z vrha Kaptana splezaš na sedlo, kjer se konča Bosova grapa, in nadaljuješ proti vrhu Brane. Pot z Brane do Kamniškega sedla so ravno tisti dan na novo markirali in popravili nekaj skob in jeklenic. Markacisti, ki sva jih srečala pri koči, so povedali, da so uredili tudi pot na Planjavo. Poklon vsem za opravljeno delo!
Čez nekaj dni sem se navezala z Erikom Pavuso (AO Nova Gorica in AO Ljubljana-Matica) in po nekaj metrih v smeri Lanin nasmeh v Nad Šitom glavi tudi razvezala, saj je začelo deževati. Ko sva med sestopanjem prišla blizu vstopa v smeri pod Kamenkovim kaminom, so se oblaki umaknili, midva pa razvila vrv in preplezala opremljeno smer Bitka. Preden sva se z Erikom vrnila na Vršič, sem za obisk Rote Wanda, kjer sva se z Marinko afnali na začetku poletja, navdušila Majo Šuštar Habjan (AO Domžale). 5. avgusta popoldne sva po nevihti (skala je bila že suha) preplezali Feuervogel, naslednje jutro pa Serengeti. Malce debelo sem gledala, pred osemnajstimi leti so bile te smeri namreč precej lažje … Še pred tem sva se z Juretom znašla na Storžiču, na katerega sva se povzpela po Kramarjevi grapi.
Namesto v Lanin nasmeh sva 11. avgusta z Erikom zavila pod drugo smer. Precej zahtevno in našpičeno smer sta avtorja upravičeno imenovala Grande finale, zadnji raztežaj je namreč prekrasna šestica. Nujna je uporaba zatičev in metuljev, na pasu pa ni odveč tudi kladivo z nekaj klini.
Juretov in moj grande finale pa je bila najina deseta obletnica poroke in dvanajsta obletnica dvojine, ki sva ju sama preživela na Raduhi in Grohatu. V sredo, 14. avgusta, pozno zvečer sva se razkomotila v naši sobi na Grohatu, v četrtek preplezala Plate, si privoščila mirno in ležerno popoldne, v petek pa izkoristila na novo (no, za naju je na novo) opremljen ZZ, s tem da sva kamin obplezala po desni varianti. Preden sva vstopila v ZZ, se je levo od Macesnovca odlomil velik skalni blok in zgrmel po melišču. Padel je na planinsko pot, na srečo nekaj metrov pred planinci, ki so prihajali po njej. Odlom se dobro vidi s poti. V Zagorčevo sta, medtem ko sva se midva pripravljala na plezanje, ravno vstopila dva hrvaška plezalca. Prvemu se je nekje v prvem raztežaju odlomil velik stop, padel je, kamen pa je priletel na varujočega. Na srečo ga ni zelo poškodoval, potarnal je le, da ga malo boli rama in da ima uničeno čelado. Previdno torej v Zagorčevi.
Upam, da mi bo letos še uspelo kaj preplezati, čeprav je tale (v primerjavi z nekoč sicer bolj borna) bera vzponov zame kot zadetek na loteriji, že nekaj let se me hribi namreč izogibajo.
Ampak zakaj je mojih objav na naši spletni strani največ?
Gozdna
Foto: vsi sodelujoči
Komentarji