[singlepic id=2763w=320 h=240 float=right]

.

.

Domnove fotke in nekaj Martinih pohvalnih po telefonu je bilo dovolj, da sem si zaželel ravno v Matkov kot.

Snop luči skozi zaveso snežink osvetljuje slabo spluženo cesto proti Mežici. Radijski napovedovalec mi vošči dobro jutro. »Povsod po Sloveniji sneži, mrzlo je. Če vam ni treba ne hodite ven, ostanite raje doma,« pravi. Verjetno ima prav, a midva z Matejem danes pač morava…[singlepic id=2761w=320 h=240 float=left]

Z avtom se pririjeva daleč po celem snegu. Nekje se nazadnje vedno ustavi. Ko sem vozil vzratno proti mestu kjer bi lahko obrnil, sem zapeljal iz kolesnic in se zakopal globoko v sneg. Avto se je moral kar pošteno potruditi, da  je s pomočjo zapore diferencialov in  vse tehnike, ki jo premore, popravil mojo napako.

Kako je lep in odmaknjen ta del naše dežele, še posebno v tej zimski idili. In tu so trije Ledni, očitno iz iste družine; Fakin, Fakinček in Fakinof. Najprej sva se namenila v najbolj desnega.. Najkrajši je, a najbolj strm. Sem koj spoznal da plezat še nisem pozabil, vijake nameščat pač.

In ko se po pršiču skozi gozd pridričava nazaj pod vznožje ledne družine, se skozi zasneženo grmovje pokaže obraz obrobljen s podkapo in na vrhu prirobljen s čelado. Preko njega se v vsej njegovi širini razpotegne nasmeh. Ne morem verjeti, da so plezalci tako olikani, da s tako prijaznostjo ogovorijo neznanca. Ker moj obraz več kot očitno izdaja presenečenje prijazna glava vpraša:« Kaj midva se ne poznava več?«

[singlepic id=2760w=320 h=240 float=left]Ta razpotegnjen širok nasmeh, hm …, ja ne me basat:«To si vendar ti Tomaž, ne boš verjel kako sem te vesel!« Kako tudi ne bi bil. Starega frenda Žirovnika nisem videl od študentskih časov. Kriv sem seveda jaz. On je vsa ta leta vztrajno plezal po hribih, kjer pa mene dolgo ni bilo.

[singlepic id=2759w=320 h=240 float=right]Drugi je na vrsti skrajno levi slap, ki je med brati z 200m največji dolgin. A stoji manj pokončno in te z lahkimi prehodi, visoko vse do ozke zajede spusti brez vrvi.

Na vrhu tretjega slapu, ki je upravičeno na sredini, ker je po dolžini in težavnosti pač sredinček, se počutiva že kar domače. Tretjič sestopava po isti poti, med istim drevjem in se dričava po isti drči, le snežinke iz neba padajo vedno nove. Skrile bodo najine sledi. Že jutri bodo drugi naredili nove, saj trije Fak… vabijo.

[nggallery id=123]