Tako se je letos pred novim letom odštevalo v Omišu.
Prvi dan kratkega oddiha je bilo na vrsti plezanje v Vrisovih glavicah, kjer sva z Janom izbrala smer Madre padre (6a). Najprej naj povem, da me je navdušilo že to, da pri dostopu do smeri nisva srečala nikogar, kar pomeni, da ni bilo gužve. Sploh. Šele malo pred steno sva ugotovila, da se s stene ‘dereta‘ zgolj dva plezalca. To pa je bilo tudi vse. Nič gužve torej. Svetovno!
No, ko človeka navduši že samo dejstvo, da bo v divjini skorajda sam, pride do stene, kjer ugotovi, da je skala res dobra. Spet: svetovno! Sicer so svedrovci navrtani malo bolj narazen, zato je s seboj dobro imeti zatiče in metulje. In gurtne, ker je tudi ušes dovolj.
Na skalah so uživale mičkene pozidne kuščarice. Namesto zime in snega (čeprav se ga je videlo v nekaterih strmih pobočjih bližnjih hribov) je bila tam vročina. Čisto taka taprava vročina: za kratke majice (sem jo uporabila) in kratke hlače (Bi jih uporabila, če bi jih imela s seboj. Tako pa sem namesto poletne opreme vzela s seboj termo »štrample«, ker človek res ne ve, kdaj ga lahko zazebe. Še posebej mene.). Vreme: svetovno!
Naslednji dan je sledilo pohajkovanje do grebena Vrisovih glavic. Tista stran je bila prijetno senčna, tako da je kratka majica počivala in čakala na svojo priložnost. No, priložnost je dobila, ko sem prišla nazaj k vznožju stene, saj je sonce tam spet pokazalo, kaj zmore.
Če potegnem črto, je s plezanjem in pohajkovanjem po Omišu takole: tja se je treba odpraviti za več dni, saj je možnosti za raziskovanje in poplezavanje obilo: od dolgih navrtanih, do kratkih športnoplezalnih smeri.
Aja, še ena zadeva, ki od daleč zgleda fejst mikavno: trdnjava Fortica, ki stoji na 311 metrov visoki skalni polici (na žalost je ni bilo časa obiskati), do katere vodi tudi ferata. Bo pa za drugič.
Predlog za naslednji tabor, morda hitro spomladi, je: Omiš!
V novem letu pa vam želim varno stopinjo in trdne oprimke.
Petra
Komentarji