V nedeljo zjutraj sva prišla do koče na Grohotu. Bilo je mrzlo in megla je segala do podna stene Male Raduhe, zato se nama ni mudilo. Ustavila sva se pri koči, počasi zajtrkovala, srkala odličen topel čaj (Anja, se oddolživa!) in pogledovala proti steni.
Ko sva se končno opogumila, sva odšla v mrzlo meglo in se odločila preplezati smer Eviva Espana. Smer je izpostavljena, strma in na nekaj delih dokaj krušljiva. Prvi raztežaj sem plezal naprej in ko sem prišel do prvega, zelo nerodno postavljenega štanta na mali, krušljivi polički, me ni niti malo mikalo tam štantati. Naivno sem mislil, da lahko kar potegnem do naslednjega sidrišča (prvi ZZ-štant). Res da ni višinsko daleč, ampak s tem, da nisem štantal, sem si naredil toliko trenja, da nisem imel druge možnosti, kot da pobegnem v lažji svet v levo. Tam sem pri svedrovcu od ZZ-ja naredil sidrišče. Megla je bila gosta in vsake toliko časa je iz nje rahlo pršel dež. Ko se je od zadaj iz megle prikazal premražen Domen, je dejal: »Eviva Antarctica,« saj od mraza sploh ni čutil prstov. Naprej, zadnjih 5 metrov, sva šla kar po ZZ-ju. Od tam naprej pa sva debatirala, kam naj bi smer vodila. Domen je nato šel preveč desno in splezal napol po ZZ-ju, napol pa nekakšno varianto. Do vrha sva šla po ZZ-ju in sončni žarki so že začeli prodirati skozi meglo ter naju taliti.
Za drugo smer dneva sva se odločila za Študentsko. Prvi raztežaj je šel Domen. V tem cugu je en klin, ampak skala ponuja dobra mesta za premična varovala. Dobro je imeti zraven set frendov in kakšen set manjših zatičev. Drugi raztežaj je malo bolj previsen, ampak je dobro nabit, oprimki pa so tudi same šalce. Drugi štant smeri sva z Mihom že prejšnjič postavila na stikališču ZZ-ja, kjer je sveder, saj štanta s skice ni več oziroma ga nisva našla. Od tega novega štanta gre smer po prečki desno do zajede, tam pa naravnost navzgor, čez majhen previs in že smo na enem od štandov s skice. Lahko gremo mimo tega, saj sem nazadnje šel preveč desno v prečko in zaobšel stari štant ter približno 3 metre nad njim na majhni polički naredil novega. Od tega sidrišča naprej se lahko podamo levo navzgor po Študentski ali pa desno v zajedo in se pridružimo Zagorčevi smeri. Težavnost je ista, le da je Zagorčeva malo manj krušljiva. Če smo štantali na tem novem sidrišču na polički, lahko vlečemo 60 m štrika do zadnjega štanta Zagorčeve pred izhodom. Od tukaj naprej je Domen spregledal svedre ali pa je samo iskal dogodivščino in ubral pot preveč desno ter izstopil iz smeri po svoje, kar je pripeljalo do prebijanja skozi borovce do planinske poti.
Študentska smer je zelo lepa in jo priporočam, malo je previsna in zračna vendar so oprimki lepi. Opcija plezanja je tudi, da greš samo v prva dva raztežaja, nato pa se priključiš ZZ-ju in izstopiš po njem. S tem si preplezal najlepše in najtežje dele smeri, hkrati pa prihranil nekaj časa. Eviva Espana pa naju še čaka, da jo preplezava »pravilno«. Le upam, da bo naslednjič bolj Španija kot pa Antarktika. Še posebna zahvala Domnu, da mi je posodil svoj dodatni flis in me rešil pred zmrznitvijo. V galeriji spodaj je tudi vris smeri z novimi štanti. A ne zanašajte se 100 % na te vrisе – smer poteka približno tako.
Luka Grobelnik
Foto: Domen Harnik in Luka Grobelnik
Komentarji