Z Andrejem Ježem sva se podala v S steno Škarij. Vrha, ki ga od daleč skorajda ne opaziš saj ostaja v senci mogočnega ostenja Ojstrice. A ko si pod S steno visoko le dobrih dvesto metrov vidiš, da ponuja nekaj drznih linij. Tu se ni bati, da bi v smeri naletel na navezo pred ali za tabo. Nama je družbo delal le zvedavi mladi gams, ki ga najina prisotnost ni motila, dasiravno sva nabijala s kladivi, vsake toliko spustila v dolino kak majav kamen ali drugače rožljala z opremo, saj v smeri Ameriška zadeva ni bilo prav nič varovanja od predhodnikov. No na enem izmed delikatnih mest sta bila zabita dva klina povezana s pomožno vrvico, ki je jasno kazala, da se je nekdo tu odločil za povratek. Že res, da najtežja mesta po skici dosežejo le oceno VI-, a ob dejstvu, da sva zaradi napake v vodničku, kjer oštevilčenje smeri v skici in v opisu ni skladno, prvi raztežaj plezala po Frančkovi smeri Genialka in omejenih možnostih nameščanja varovanja, tudi midva zadovoljno zvila vrv, ko so bile težave za nama. Zadovoljna tudi, ker je vreme prijazno počakalo, da sva začela s sestopom, nato pa naju je, kot da je sodni dan, pralo na poti do Klemenčeve jame in naprej do avta v dolini.

Imam ga! Sobotna Uršlja Babji tabor – pa vseeno ne brez Dedca Silvestrski Grohat in novoletni Smrekovec