Preden nase navlečeš pas in lepo zvenečo opremo, je smiselno opraviti vse, za kar v steni navadno ni dosti prostora, a ne. Do takega spoznanja ni težko priti, je mati narava to dobro uredila. Taista mati je pa vsem živim bitjem dodelila tudi vsakemu svoj košček zemlje, ki ga vsak po svoje branimo … Tisti sik, ki je bil bolj podoben pihanju, je v prevodu najbrž pomenil: “Še ta trenutek se spokaj z mojega dvorišča, sicer …” In me že ni bilo več. Predrznico me je s svojega koščka zemlje zelo na hitro pregnal lep velik gad. Ej, čisto zares je lezel proti meni! Od kod mu taka samozavest, ne vem, jaz sem je premogla le toliko, da sem ga, potem ko se je le odpravil v drugo smer, fotografirala s telefonom.
Ko me ni več gledal v oči, sem si upala celo slikati
Pred nama je že bila ena naveza
V četrtem raztežaju namestiš metulja, se dvigneš in - lej ga, pa res so grifi!
Takole mimogrede med plezanjem se Strmina ozaljša
Pretirano dolgo se me ta strah ni držal, zamenjal ga je namreč drugi: ob pogledu na steno Vežice in sledenju spodnjega dela smeri Geršak-Grčar. Hja, tako pač je, čisto vedno čutim strahospoštovanje, ne glede na to, katera in kakšna smer me čaka. Strmina me je prepričal, da sem kladivo in kline pustila v avtu (kar je bilo pri dostopu zelo dobrodošlo), ni pa mu uspelo prepričati me, da bi v dolini ostale tudi vse tiste gurtne in zatiči in metulji, ki sva jih potem med plezanjem pač predajala drug drugemu. Smer je namreč s klini opremljena v tolikšni meri, da svojih zares ne potrebuješ, vsekakor pa prav pride kak metulj. In seveda poznavanje poteka smeri, skica v Miheličevi knjigi namreč malo zavaja.GG je krasna smer! Zares! In zares preseneča, kakor piše v vodničku: ko se ti zdi, da to pač ni pet minus (začetek 4. cuga daje vtis, da je vsaj šestica), stopiš malce više z levo nogo, primeš malce desno, se dvigneš še z drugo nogo in oprimki so tam – kot bi sproti nastajali. Prvi raztežaj v vršnem delu stene zahteva malce logistike, ampak če slediš občutku in seveda samim razčlembam v steni, si kar hitro sredi borovcev vrh stene.
Glej, brez rok ...
V enem raztežaju sem nekam dolgo iskala možnost za namestitev varovanja (na vsak način sem hotela uporabiti metulj, ki kar ni hotel v razpoko, pol metra stran pa je bilo idealno skalno uho – samo gledati je treba!) in sem se potem Strmini, ko je priplezal za mano s sončnimi
očali na nosu in z nehote utrgano planiko med zobmi (ogromno jih je v smeri) nekaj opravičevala zaradi mencanja, češ da se pač ne moreva primerjati (v primerjavi z njim sem pravi zelenko). “Pa saj priplezam za tabo,” je rekel. Ja, kot že prvič sem tudi tokrat pridelala nekaj smejalnih gubic. In še tako zelo lepo smer je izbral, da zaradi dostopa in sestopa niti robantiti nisem mogla.
Lepotice
- Midva z Ojstrico za sabo in Vežico pod sabo
Besedilo: Gozdna
Foto: midva
Sem komaj čakala članek, ker sem bila v sosednji smeri (Akademska) in sem poslušala prešeren smeh Marte. Članek je seveda spet odličen in prav super je brati tvoje vtise. Komaj čakam naslednjega. Pozdravček. Jelka
O, Jelka, hvala. A ti si bila v Akademski!? Kaj se nisi nič oglasila; sem pogledovala tja k vama, hitra sta bila.
Zdaj nekaj časa ne bo članka (nenačrtovane zadeve pač, ki plezanje izključujejo), vendar koj ko bo mogoče, bo spet juhuuuuuu.
Čeprav slik v članku ne vidim, pa predvidevam, da so enake kot na “gore in ljudje”. Gad je bil res pravi velikan. Sem jih včasih kar nekaj videl od blizu, a tako kapitalnega pa ne. Si ga -v steni ali pod njo – tudi ne želim.
Čestitam!