Najljubše so mi smeri povezane s plezalnimi legendami in njihovimi podvigi. Še posebno tiste, ki sem nanje naletel ob prebiranju »svetopisemskih« alpinističnih knjig v srednji šoli, ko sem šele spoznaval skrivnostne lepote »nekoristnega sveta«. Ena taka legenda je gotovo Walter Bonatti, ki se ga je prijel vzdevek »mož, ki se vedno vrne«, ena taka knjiga »Moje gore« je njegovo delo, ki ga je zapisal v času, ko je bil na vrhuncu svoje moči in ena taka je njegova smer v V steni Grand Capucina (3838m), ki jo je preplezal v tretjem poizkusu s tremi bivaki v steni in podvig opisal v tretjem poglavju omenjene knjige. Takrat je to bil komaj verjetni podvig. 400m smeri s precej tehničnega plezanje s pomočjo klinov in lesenih zagozd (A1/A2) in kompleksno oceno ED. Danes pa je to ena izmed napetih lepotic ljubiteljev prostega plezanja v počeh, ploščah in previsih dobrega granita, kjer se težavnosti v glavnem gibljejo od 6a+ pa vse do 7a+, a si ravno v najtežjih dveh raztežajih, če je potrebno, lahko pomagaš tudi s potegom za klin (A0), ki je kateri verjetno še Bonattijev.
V petek sva se z Gregom s prvo gondolo, ob pol sedmi uri zapeljala na Helbronner. Od tam sva po dobri uri dostopa v sončnem jutru že bila pod mogočnim rdeče-rjavim granitnim stebrom, ki se je kot igla visoko nad nama zabadal v temno modrino neba. Bonattijeva smer v steber vstopi iz snežnega koluarja z leve strani, dobrih sto metrov nad vznožjem stebra. Midva pa sva si zadano nalogo nekoliko »otežila« z vstopom v novejšo smer »Elixir …«, ki naju je preko prve lepe a meni težke strehe in krasne poči za prste in druge strehe po treh raztežajih (100m) pripeljala do Bonattijeve police, ki vodi do začetka njegove smeri. Od tam naju je po skici smeri čakalo petnajst raztežajev, a sva jih naredila nekaj manj, saj je Grega po svoji stari navadi kje potegnil »podaljšane raztežaje«. V prijetno osončeni steni sva zjutraj začela plezati le v tankem perilu z dolgimi rokavi, ko so se po nebu začeli preganjati prvi oblaki sva oblekla še pulije, ko pa sva bila preko raztežaja z najvišjo oceno, če ga zmoreš prosto, pa nama je bilo hladno še po tem ko sva navlekla zadnje kose obleke, lahke gore tex vetrovke. Ta raztežaj nama je namreč postregel z vodno prho, ki bi glede na letni čas, tri tisoč metrov nižje dobro del. Topeči se sneg, ki je tod padel v teh dnevih in je ležal na edini polici od začetka Bonattijeve smeri, ravno nad tem raztežajem je pošiljal množico kapljic, ki so zmočile steno in tudi naju. Grega se je zaradi tega moral še pošteno potruditi, da je raztežaj preplezal prosto, sam pa sem preko ali skozi vodno prho pohitel s pomočjo starih klinov, ki so v tem raztežaju napikani mnogo bolj na gosto kot kjerkoli drugje v tej smeri.
Smer se konča na izpostavljenem vrhu, kjer se lahko usedeš, le če zajahaš granitni rob, od koder je lep pogled proti Mont Blancu na eni strani in Velikanovim zobom in steno Grandes Jorasses na drugi strani. Še posebej pa te razveseli pogled na na samem vrhu navrtano sidrišče za spust ob vrvi, ki te preko sistema urejenih sidrišč varno pripelje preko vzhodne stene do njenega vznožja. V najinem primeru, točno do mesta kjer sva pustila čevlje in drugo opremo, da sva se kar tam preobula in spustila še preko robne razpoke. Pot preko ledenika in vzpon do koče Torino pod zgornjo postajo gondole se nama je vlekla bolj kot zjutraj v obratni smeri. Misel na zadnjo gondolo v dolino sva že hitro tega dne opustila in noč prespana na dobrih tri tisoč metrih nama bo pred najinimi poletnimi načrti tudi prav prišla, sva modrovala, ko sva, z- od ostrih poči – zdelanimi bolečimi prsti, stisnila in dvignila kozarca, da sva nazdravila na lepo turo!