Kavč, na katerem pravkar ždim z gležnjem, ovitim v leden obkladek, se mi ta trenutek ne zdi prav nič udoben, še nedolgo nazaj, ko sva se z najmlajšim otrokom vrnila s potepa, pa je bil prava odrešitev. Naivno sem namreč upala, da se bom hkrati z malčkovo rastjo in pridobivanjem teže tudi jaz sorazmerno krepila in pridobivala kondicijo … Saj gre, samo ne sorazmerno. ;-)

Relativen pojem je tudi zato, ker (če je cona udobja tista cona, kjer se človek počuti fajn) mi ležanje na plaži v poletni vročini in namakanje v morju ne predstavljata nobenega udobja, marsikomu pa je to najboljša možna sprostitev. Kot je nam najboljša možna sprostitev sedenje pred kočo na Grohatu po dobri plezariji v naši Raduhi …

Proti naši Raduhi

Ker ne pišem kolumne, razmišljanja, spletnega dnevnika (bloga, al) ali filozofske razprave, naj pojasnim, kako sem sploh prišla do tuhtanja o coni udobja. Marinka se ravno odpravlja na enomesečno raziskovanje tujine, kar za vrnitev – čeprav počasno – naveze M & M ni ravno najbolje. Da bi nekoliko omilili podaljševanje vračanja, sva se v torek zvečer okoli polnoči odločili za plezanje v smeri Miškolin v Srednji Raduhi. Seveda sva se o izbiri smeri odločali v naši alpinistični sobi na Grohatu. Za to možnost sva neizmerno hvaležni našim “starim” mačkom in vem, da enako čuti ves podmladek zmaja z Raduhe. Kako čudovit občutek je, ko v mraku prideš na Grohat in te čaka prijetna soba, ki je tam zgoraj tako razkošje, da se ne more primerjati z nobenim visoko zvenečim imenom raznih hotelov po svetu. Ups, spet sem zašla … Miškolin! Zakaj? Ker je. In ker ga še nisva poznali.

Miškolin je levo od Frdamanih lukenj

Dostop je minil po babje. To ne pomeni, da sva med potjo blebetali tja v tri dni (da stereotipi o babjem klevetanju ne držijo, je moja moška druščina potrdila že zdavnaj), ampak sva rešili najmanj pol težav, ki kolobarijo v našem šolskem sistemu in zdravstvu ter poskušali najti odgovor, zakaj današnja mularija v eni sami slovenski povedi uporabi več kot tretjino angleških ali kvaziangleških besed. A še preden sva našli odgovor, sva že prišli do vstopa v Stanetovo smer. Po Micini sva se povzpeli do vstopa v Miškolina in teoretično z lahkoto preplezali tisto lepo zajedo. No, pa se je izkazalo, da ni tako zelo lahka … Vsekakor je zelo lepa konkretna petica, ki se jo splača preplezati. Možnosti za varovanje je kar dosti, poleg klinov pa zelo prav pridejo tudi metulji in zatiči. Nad zajedo je sprehod do naslednjega raztežaja, ki se kiti s tako dobro štirico, da je kar škoda, da ni daljša. V vodniku piše, da plezaš po desni strani zajede, ampak nama je bolj dišala kar zajeda sama, ampak le na začetku, potem te namreč logična linija res potegne bolj desno.

Marinka v najtežjem delu smeri

Zaradi vsehmogočihinnujnih zadev nisva imeli časa preplezati še ene smeri, zato sva sestopili po Stanetovi. No … v resnici sva torej imeli čas še za eno smer …

Malce sva se pomudili še pri Poloni in Slavcu, kjer sva si privoščili odlične kločeve nudlne (kako specialno so bili narejeni, ne morem pokazati, ker sva pozabili narediti fotko), potem pa švistnili proti Bukovniku. No, pa smo v coni udobja. Ker tudi izraz cona ni knjižni, si bom dovolila napisati, da je težava v tem, da v “comfort zone” človek postane preveč “comfort” … Tako zelo “comfort”, da si na ravnem fenta gleženj. In sem se vrnila na začetek in na – v tem primeru neudoben – kavč.

Malce naivno, malce pa zaradi izkušenj (sem že med ta modrimi, saj veste) sem prepričana, da bom zelo kmalu spet poskušala pridobivati kondicijo z malčkom na hrbtu in moč v prste v kaki skali … Marinko pa bo ob vrnitvi domov že čakal seznam smeri. :-)

Ej, pa naj še kdo drug kaj napiše! Plezam najmanj od vseh na ferajnu (kaj šele da bi kolesarila ali kaj podobnega), objavljam pa največ. :-/

Marta Krejan Čokl – Gozdna

Foto: naveza M & M

Še tisto, kar je lahko, je težko Vojska je morala posredovati … Paklenica-2022