Leto 2023 ni bilo prizanesljivo, postavilo naju je, kot mnoge druge, pred do zdaj največjo življenjsko preizkušnjo.
Te vrstice piševa z globokim spoštovanjem in neskončno hvaležnostjo do vseh, ki so s svojo srčnostjo, pogumom in pristno človeško toplino v najtežjih trenutkih brez pomisleka oprtali najino breme.
Dnevi po poplavah, ki so 4. avgusta 2023 uničile najin dom, so bili polni obupa, negotovosti in popolne nemoči. Občutek, ko je pred najinimi očmi v trenutku izginilo skoraj vse, kar sva ustvarila, naju je čisto ohromil. Samo eno vprašanje obupa je sekalo skozi najine misli: »Kaj zdaj, kako naprej?«
In prav tisti hip, ko se je zdelo, da so se vrata usode z vsem svojim težkim okovjem nepreklicno zaprla, in ko je tema brezizhodnosti zakrivala še zadnje žarke upanja, so iz temnih senc besnenja narave vstali ljudje, tihi in preprosti, a z velikimi srci, v katerih je plapolal plamen sočutja. Polni tiste čiste, skoraj svetniške pripravljenosti pomagati, so stopili naprej kot žarki luči v mrakobnem, trpkem svetu, kjer je bila vsaka tolažba že davno potlačena pod težo trpljenja.
V stiski nisva ostala sama.
To je zgodba o sr(e)čnih ljudeh.
S tem zapisom bi se rada poklonila vsem, ki so se odzvali in naju s svojo človečnostjo dobesedno dvignili iz blata obupa, kamor naju je vrgla divja in neukrotljiva moč narave.
Vsak stavek in vsaka črka je prežeta z občutki hvaležnosti, ki jih bova za vedno hranila v srcu.
Hvala.
Urša in Peter
Fotografije obnovljenega doma (Marko Anželak)
Naslednje fotografije so z Uršinega in Petrovega piknika, na katerem se je srečalo nekaj od omenjenih sr(e)čnih ljudi. Posnel jih je Andrej Špiler.
Komentarji