Kot je rekel Vezi: “Najbolj važno je, da imaš usta do ušes.”

No, evo, do ušes :-)

Resda se je pogovor vrtel okoli plezanja in okoli tega, kako težke smeri je kdo preplezal pred toliko in toliko leti (no, kilami, kot pravi Vezi) in v kako težki se mora zdaj vleči za komplete, ampak v resnici gre za univerzalno resnico/modrost/aksiom, in sicer ne glede na to, kaj si in kaj počneš. Ampak ker je tale naša spletna stran nastala zaradi plezanja, bom svoje modrovanje in filozofsko razpravo o univerzalnih resnicah prihranila za kak drug medij.

Robanov kot

No, Vezi ima prav. In to sem resno vzela. Že v četrtek, dva dni po modrem modrovanju petih modrih (Andrej, Vezi, Ludvik, Marinka in Gozdna smo vendarle že vsi ta modri)! Pravzaprav ni bilo treba nič jemati, ker je nasmeh prišel sam od sebe, in to že ob rokovanju s soplezalcem, s katerim sva se po skoraj desetih letih dogovarjanja končno navezala na isto vrv. Marko Mavhar, odličen plezalec iz AO Celje, ima prav nalezljiv nasmeh in tako nalezljivo pozitivno energijo, da se še strm dostop do predostenja Križevnika ni zdel strm. Divji ambient, prekrasni kotički, brezpotje, tišina, mir, divje stene … Kako se človeku spet ne bi razlezel nasmeh do ušes!?

Tistih sten prav nič ne poznam, zato sem izbiro smeri z veseljem prepustila mulcu, ki je tam praktično doma. Vreme se je nekam kisalo, zato sva se zapodila kar v eno krajšo Frančkovo dobro trojko. V vodničku je ob imenu smeri očitno napaka, saj na skici iste smeri piše, da gre za slabo štirico, ampak ker je Frančkova, vemo, da je s sabo treba vzeti nekaj več klinov, zatičev, metuljev …

Že išče nove linije …

Preplezala sva stometrsko Belko, za katero sva se strinjala, da si zasluži oceno V, se spustila pod steno, preverila radarsko sliko, da sva se otresla strahu pred nevihto (med plezanjem je namreč začelo groziti oddaljeno grmenje) in se lotila še ene Frančkove. 120-metrski Spančkolin (le zakaj tako ime, saj je našpičen od podna do vrha in prav nič ne namiguje na kako zehanje ali dremanje!?) je ocenjen s Frančkovo VI, kar je pomenilo, da bo s sabo treba vzeti še nekaj več robe kot za ‘navadno’ šestico. Tudi glede na to, da je en klin ostal v smeri (tik nad drugim varovališčem), je bila odločitev za malo več robe kar prava.

Proti prečki pod streho

Spančkolin si je po debati, v kateri sva smer preplezala še vsaj dvakrat, zaslužil oceno VI+, in sicer na vsaj dveh mestih – v prečki in njenem koncu pod streho v prvem raztežaju ter na koncu drugega raztežaja. Da je Frančkova štirica v zadnjem raztežaju, kakor je zapisano v vodničku, v resnici dobra petica, najbrž ni treba posebej omenjati …

Do ušes tik pod enim od detajlov

Marko pravi, da sva glede na informacije, ki jih ima (kot sem rekla, je v tistih koncih skoraj doma), naredila prvo ponovitev Spančkolina, tako da je nasmeh, ki je zaznamoval četrtek, tudi zaradi tega raztegnjen še nekoliko od ušes naprej.

Marta Krejan Čokl – Gozdna

Foto: Marko Mavhar, Marta Krejan Čokl