Letos smo imeli tri tedne počitnic. Prvi in tretji teden smo preživeli v znamenju hokeja in športnega plezanja. Arni se je pridno, res pridno, trudil na Bledu na hokejskem taboru, midva pa v okoliški plezališčih.
Primož je dobil za nagrado Žensko v Bohinjski Beli, jaz Poper in sol v Kupljeniku, mali pa neizbrisljiv nasmeh med ušeska.
Drugi teden smo se odpeljali proti Dolomitom. Ker nas je kar precej zeblo, smo iskali zatočišče južnih in vzhodnih sten. Plezali smo nad Valparolo, Campolongom in v Fünffingerspitze. Zlezli smo štiri smeri, dolge od 200 do 250 metrov, težke 5c-6a. Enkrat je zadišalo po resnem alpinizmu, pa se je k sreči vse izšlo brez zapletov.

Še enkrat se je izkazalo, da so soplezalci tisto, za kar se v resnici gre.