Grossglockner (Veliki Klek) in Ankogel
Datum objave: Apr 12, 2016

V ponedeljek še trava ne raste, pravijo stari. Ampak le kdo bi se oziral na njihove modrosti, če pa vse spremenjljivke v turnosmučarski enačbi (snežne razmere*vremenska napoved*prosti čas*…) kažejo na visoko pozitiven rezultat.
Tako sva z Andrejem to nedeljo (11.4.2016) pozno popoldan štartala izpred Lucknerhausa nad Kalsom in še po sončni svetlobi pricokljala na Stüdlhütte. Tam sva prespala in v ponedeljek zjutraj ob šestih krenila naprej preko ledenika Koenditzkees. Andrejeva “razklana deska” (splitboard) je mogoče dobra za vožnjo navzdol, ampak za nosit je pa težka ko prasica. Zato sva jo pustila na grebenu pod Erzherzog-Johann-Hütte kakor tudi vso ostalo  smučarsko opremo  in po grebenu navzgor  mimo zaprte koče ter naprej na vrh. Navkljub ponedeljku je bilo na gori kar precej prometa, lep in sončen dan pač, in kar nekaj časa je trajalo, da smo se vsi vrhaželjni varno zbasali čez tisti prehod tik pod vrhom. Tako sva nekaj pred poldnevom stala na njem in zrla v mogočno kuliso bele poezije daleč naokrog. Tudi v Ankogel tam na vzhodu, ki je bil posredno “kriv” za današnji obisk.
Sledil je počasen grebenski sestop, nato pa uživaško smučanje/deskanje navzdol, najprej čez nekaj plazovine zgoraj, vmes po ravno pravem  “odpuščencu”, spodaj pa že po “gnoju” in vse do avta. Verjetno zadnjič tako nizko, kajti pomlad že pridno liže snežno odejo.
Prej sem omenil Ankogel na katerem pa sva stala dobrih štirinajst dni nazaj, v nedeljo 27.3.2016, ko je bil zadnji dan zimskega obratovanja gondole na smučišču Malnitz. Včasih si ob takih dnevih ob zaključku smučarske sezone tam slišal pretežno slovensko “špraho”. Tokrat  sva bila edina predstavnika podalpskega plemena, tura pa klasična: od zgornje postaje gondole na Mali Ankogel, skok na vrh, nato pa v dolino Anlauftal in z vlakom skozi luknjo nazaj do avta. Lepa tura, ki pa je kar malo zoprna za deskarja v območju Zg. Radecalma in nižje po cesti zaradi vmesnih vzponov.
Pomlad je v dolini že vstopila naprej skozi ta velike duri, ampak zime v hribih še zdaleč ni konec…

Anza in Andrej Štornik

 

Kategorije zapisa: Turno smučanje

2 komentarja

  1. Boris

    Lepe ture, brko.

  2. Anza

    Ja, res so lepe. Ni mi pa (še) jasno, zakaj ti bregi postajajo z leti zmeraj bolj strmi in ruzak bolj težak. ;)

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

one × three =

Podobni zapisi

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.