Za trening kondicije se je kar dobro pridružiti pravim turnim smučarjem. V breg grizejo, navzdol pa švigajo, da je veselje.[singlepic id=2873 w=320 h=240 float=right]

Prejšnji teden so me Turne RITI vzele s sabo na Vzhodno Tirolsko.  Z ostrim tempom smo se povzpeli , v enem delu v precej hudem vetru in ne povsem v skladu z načrtom, na Vordere Seekopf (3280m). Rahlo razočarani nad neizrazitim vrhom, ki ni premogel niti, za avstrijske hribe tako značilnega križa smo se ozirali naokoli za bolj markantnimi hribi. [singlepic id=2868 w=320 h=240 float=right]Takrat mi je ena izmed Turnih Riti pomenljivo razložila, da je tista bela piramida, ki je pritegnila moj pogled, Grossvenediger. [singlepic id=2862 w=320 h=240 float=right]Gora, ki ponuja enega najlepših turnih smukov. »A ja, Venediger«. Čisto nekje zadaj v zaprašenem predalu mojega možganskega pomnilnika je shranjeno to ime. Če so bile prve domače gore za katere sem slišal Uršlja, Peca in Raduha, pa sta bili prvi tuji gori Glockner in Venediger. Še čisto mičkenemu mi je foter pripovedoval o teh dveh gorah, kjer tudi poleti sneg ne skopni, pa lednih razpokah med katerimi te vodi pot in križu na vrhu. Nanju se je povzpel kar precej let prej preden sem  sam privekal na svet. No Glockner sem z alpinisti s severa že večkrat obdelal tudi sam. Venediger, zanj pa niti dobro nisem vedel kje je. In ko sem se mukoma smučal po snežnem brezpotju, kjer so Turne Riti veselo vijugale, je ideja dozorevala. »Tja gor moram in to čim prej!«

[singlepic id=2867 w=320 h=240 float=left]Teden dni pozneje ob pol treh ponoči poberem Ikana, Franca in Roka. Čaka nas 250km z avtom, 6km s smučmi po cesti od Matreier Tauernhaus (1512m) do Innergschloess (1689m), še 1km do konca doline, nato pa v breg do Prager Huette (2489m). Od tam proti levi preko ledenika, ploščadi vse do vršne glave in vrha Grossvenediger ( 3662m). No pa v obratni smeri nazaj.

Po fantastični dolini obdani s številnimi lednimi slapovi, skozi romantični vasici z lesenimi hiškami smo jo ucvrli, da se je kadilo. Na kočo, do katere je smerokaz napovedal 6 ur hoda smo pribrzeli v 3,5 urah. Od tam naprej pa smo tempo zmanjšali. Za adrenalin sta poskrbela najprej eden in nato še drugi pes na mojih smučeh, ki sta drug za drugim odpovedala.  A tape in prusik sta pomagala, da so psi navzgor opravili svojo vlogo, navzdol pa so tako ali tako odvečno breme. Vmes je bil še vrh. Lep, izrazit, z ogromnim križem. Pravo nasprotje vrha izpred enega tedna.

[nggallery id=131]